Stara lepotica se znova prebuja

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / petek, 4. september 2020 / 07:18

Prihodnje leto bo minilo petsto deset let, kar je Homanova hiša, ena najbolj prepoznavnih stavb na Mestnem trgu v Škofji Loki, začela dobivati sedanjo podobo. Gre za meščanski dvorec, ki je sestavljen iz treh poslopij. Po potresu leta 1511 so hišo prenovili v gotskem slogu z nekaj renesančnimi elementi in taka se je v veliki meri ohranila še do danes.

Homanova hiša je bila najprej v lasti freisinškega škofa, v njej je bil nastanjen grajski oskrbnik, zadnji lastniki pa so bili iz družine Homan, pa kateri ima hiša tudi ime, je na zgodovino veličastne stavbe na Mestnem trgu ponosen njen sedanji lastnik Damijan Ambrožič. »Ne glede na to, da je bila skozi stoletja deležna različnih predelav, v sebi še vedno ohranja elemente posameznih obdobij, ki predstavljajo izpovedne plasti zgodovine – najstarejše gotske, renesančne, baročne in mlajše elemente.« Danes je tako po Ambrožičevih besedah Homanova hiša še eden redkih tako dobro ohranjenih mestnih dvorcev v Sloveniji.

»Iz najstarejših arhivskih virov, vezanih na lastništvo stavbe, lahko ugotovimo, da je bil pred letom 1791 lastnik stavbe protipisar Ignac Anton Prenner, ki je bil tudi sicer lastnik več parcel na Trati. Nato se je zvrstilo nekaj lastnikov iz rodbine Heis, od katerih pa je stavbo leta 1833 odkupil pekovski mojster Pavel Homan,« je pojasnil Damijan Ambrožič. Homanovi so se ukvarjali s pekovsko in gostinsko dejavnostjo ter trgovino z lanom, imeli naj bi trdne stike z Reko in Trstom. »Pavel Homan je bil poročen z Ano Prešeren, ki je imela brata Pavla, preko katerega naj bi bila družina povezana celo z Benetkami,« je razložil Ambrožič. Na to kažejo tudi stenske poslikave, ki so jih odkrili ob sondiranju beležev v drugem nadstropju marca letos ter bi jih glede na tehniko in uporabo barv lahko datirali v prvo polovico 19. stoletja. »Na stenah je talni pas do višine približno šestdesetih centimetrov poslikan s krajinskimi prizori in arhitekturnimi vedutami v grizaj tehniki rdečih odtenkov, poslikava osrednjega polja pa spominja na podobo paviljona, ki je obraščen z vzpenjavkami,« je pojasnil Ambrožič, ki ob tem poudarja, da v slovenskem prostoru redko srečamo tako celovito zasnovane in ohranjene poslikave v meščanskih hišah. »Bolj pogosto se v primerljivih stavbah srečujemo s šablonskimi in valjčkastimi poslikavami, redkeje z motiviko.« Po Ambrožičevih besedah so bili Homani znani tudi kot meceni loških umetnikov, v tej hiši je recimo Ivan Grohar naslikal znamenito sliko Loka v snegu. »Upodobitev Homanove hiše je znana tudi na delu Gvidona Birolle z orožnikom v ospredju.«

Homani so bili lastniki stavbe vse do druge svetovne vojne, dela stavbe pa tudi po vojni, medtem ko je del stavbe pripadel podjetju Peks, ki se je ukvarjal s pekarstvom in slaščičarstvom. »Zadnje večje prenove notranjosti je bila hiša deležna v letih od 1969 do 1971 ob ureditvi restavracije v prvem nadstropju, ki jo je načrtoval arhitekt Svetozar Križaj, strop pa je poslikala Metka Krašovec,« je razložil Ambrožič. Po denacionalizaciji v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so Homanovim vrnili hišo v celoti, a so jo nato prodali. »Hiša je bila v zelo slabem stanju, v notranjosti se je na enem delu podirala, kavarna pa je bila že dve leti zaprta,« je pojasnil Ambrožič, ki je imel že prej v hiši v najemu poslovne prostore v pritličju. Že takoj po nakupu stavbe se je zato odločil za njeno temeljito prenovo, znova je odprl tudi kavarno. Po 25 letih od nakupa Homanove hiše pa se je odločil, da je znova čas za prenovo in nove vsebine. V zgornjih nadstropjih bo po novem pet stanovanjskih enot, velikih od 75 do 120 kvadratnih metrov. »Že v preteklosti je bil v Homanovi hiši v spodnjih prostorih poslovni del, zgoraj pa stanovanjski,« je poudaril Ambrožič.

Poseben pečat hiši daje tudi znamenita lipa, ki so jo posadili leta 1934 v čast kralja Aleksandra. »Med drugo svetovno vojno so jo obdali z zidom, tako da je zdaj del Homanove hiše.« Za omenjeno lipo pa so imeli včasih tudi zlobno poimenovanje »pasji sekret«. Tja naj bi namreč bližnji sosedi pošiljali svoje otroke, da so jo »zalivali«, da bi se posušila, saj so vedeli, da bo enkrat zrasla in bi lahko metala senco na njihove hiše. Danes v vročih poletnih dneh nudi prijetno senco obiskovalcem tamkajšnje kavarne in slaščičarne.