Grintovec

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 21. avgust 2018 / 22:13

Že dve leti nas Rok priganja na Grintovec. Pa smo dočakali tudi ta trenutek. Načrtovali smo krožno pot, kjer bi se povzpeli na Grintovec od Češke koče in sestopili proti Cojzovi koči in v Kokro. V mladosti sem tam že enkrat hodila, to pa je tudi vse. Že smo peljali en avto k Suhadolnikovi kmetiji, da bi lahko zaključili krožno pot, ko vendarle začnem gledati po internetu in karti, kako naj bi to šlo. Pot na Grintovec od Češke koče je zelo zahtevna (tako piše), precej je jeklenic in klinov, mi pa imamo le en samovarovalni komplet in eno alpinistično čelado. Janez se mi smeji in pravi, čakal sem, kdaj se ti bo vklopila varnostna sirena. Morda pa bi bilo za otroka bolje, da gremo po enostavnejši poti gor in po isti poti dol. Pristanem. Torej – enostavnejša varianta, po isti poti gor in dol. Pot je označena s slabimi petimi urami hoje do vrha in nekaj manj nazaj. Bilo je ravno po dežju, tako da ni bilo vroče. Hoditi smo začeli nekaj pred šesto in nismo bili prvi na parkirišču. V Cojzovi koči se je prilegla kava. Proti vrhu Grintovca je polno ovc. Presenetljivo veliko ljudi je bilo na gori, vsaj petdeset, tudi tujcev. Končno si mislim, da ne gre vse le v Julijce in na Triglav. Planinci, ki so prihajali na vrh od Češke koče ali so tja sestopali, so vsi imeli čelade. Prav smo ravnali, si mislim, še dobro, da sem ob otrocih le malo previdnejša. Nekaj čez četrto uro popoldan smo bili zopet pri avtu. Zadovoljstvo je bilo veliko, noge pa so bile utrujene. Ker sta otroka tako navdušeno pripovedovala o gori, je potem celo Nika pripomnila, da bi šla tudi ona kam v hribe, ampak ne tako visoko. Kar vriskala sem od navdušenja, da je gospodična sama izrazila željo. Potem smo se pa z njo podali do Češke koče. Pot smo začeli šele ob dvanajsti uri in na Jezerskem je bilo vse polno obiskovalcev, planincev, kolesarjev, motoristov. To pomeni, da je bilo enako polno planincev tudi pri Češki koči. Ob koči sem opazovala ljudi, ki so prihajali z vršacev (s Skute, Kočne in Grintovca) – vsi so imeli čelade. Kako prav smo ravnali, da smo Grintavec osvojili po lažji poti, ker nimamo ustreznih čelad … Tudi tujci so bili seveda pri Češki koči. Skupina Nizozemcev je do tja pristopala kar v sandalih Teva, čevljih All star, ena od njih pa je imela lepe zimske visoke čevlje. Najraje bi jih vprašala, ali se zavedajo, koliko tvegajo reševalci, ki pridejo po takšne planince. Raje ne vprašam, koliko to stane – vzlet helikopterja, vsa oprema in različne službe, ki so vpletene v reševanje … Pa boste rekli: včasih smo hodili v hribe brez čelad in v čevljih Bata, ženske v krilih in podobno. Že res, vendar včasih ni bilo takšne gneče v hribih. Na parkirišču pod Češko kočo je bilo precej več kot sto avtomobilov, pa je bila ura dvanajst, ko so se najbolj zgodnji že vračali domov. Naša odgovornost je, da poskrbimo za lastno varnost. In najbolj osnovna varnost so ustrezni pohodni čevlji.