Hočem!

Ali je možno, da imajo naša najgloblja hrepenenja, želje in hotenja tudi največjo moč v našem življenju? Kako čudno se nam vrti ta svet – polagamo ogromno energije, časa in denarja v šolanje, službo in kariero, materialne dobrine, v boj za pridobitev dediščine, veliko nam pomenita čast in oblast, v lepo hišo, pomirja nas denar na tekočem računu, zlato v banki je pa jagoda na torti …

Zdi se, kot da ljudje živimo v dveh svetovih. Eni skoraj do smrti premlevajo, kaj in koliko so prigospodarili, drugi vse življenje objokujejo, da so premalo ustvarili, tretji so zadovoljni, da pridejo iz meseca v mesec, četrti pa celo za dopust vzamejo kredit. Če nisi podvržen imeti več in več, si pravi čudak. Zanimivo je, da so med nami ljudje, ki se potihoma nasmehnejo ob omembi najglobljih hrepenenj, ki jih ima vsak človek. Morda smo zaslepljeni od družbe, morda se pustimo manipulirati. Dejstvo pa obstaja, da imamo samo eno življenje in še to hitro mineva. Zato je tako zelo ključno odločati se za cilje, vrednote, usmeritve, ki nam ne prinesejo le kratkotrajnega zadovoljstva in pohlepnega ponosa. Seveda moramo poskrbeti za materialno blagostanje. Kaj je normalno in kaj je nad normalo, določa vsak sam. Sreča nam ni cilj, je le kazalnik, ali smo na pravi poti.

Vsakodnevno delo me vedno sproti prepričuje, da si ljudje v svoji globini želimo vse kaj drugega kot samo evre, najnovejše avtomobile, traktorje, delnice, vikende … To lahko preprosto preverimo. Npr. na rojstnodnevni zabavi odraslih povprašajmo svojega soseda, kaj si najbolj želi na tem svetu, kaj najbolj hoče zase. Če vam je težko začeti takšen razgovor, povejte, da ste to prebrali v Gorenjskem glasu.

Nekaj splošnih hrepenenj: hočem, da ima moje življenje neki smisel, hočem, da me ima mož rad, hočem spoznati dobrega in ljubečega fanta, hočem tvoje spoštovanje, hočem nazaj otroka, ki mi je umrl, hočem in želim, da si name ponosna, vse bi dal na tem svetu, da bi še enkrat videl mojo ženo, hočem ti povedati, da te imam rad, in rad bi se naučil to povedati, hočem otroštvo, ki ga nisem imel, hočem očeta, ki mi ga je vzela vojna, hočem samo tvojo ljubezen, nič drugega, hočem, da se znebiš bolestnega ljubosumja, hočem biti prepoznan, hočem se osvoboditi te preklete krivde in praznine v sebi, hočem uresničiti svoje talente, hočem biti spet zdrav, rada bi bila še enkrat mlada in da bi se lahko drugače odločala, kot sem se, hočem, da se vrneš, hočem in želim srečo svojim otrokom, hočem urediti odnos s svojo mamo, hočem prekiniti svoj alkohol, hočem ves čas jesti in da se ne bi zredila …

Vse to so hrepenenja, ki privrejo zelo hitro. Bolečine bivanja, ki nas ne pustijo ravnodušnih. Zato jih le uresničujmo, dokler imamo še čas in zdravo pamet. Drug drugemu pomagamo na potovanju proti skupnemu cilju. Na koncu je konec, nato pa sledi …