Apnenica

Odsevi nekega življenja, 2. del

»Potem je morala punčka zaradi pljučnice še v bolnišnico. Zdravniki so ugotovili, da je nekaj narobe tudi z njenimi očmi. Na svetlobi so begale sem in tja. Sprva so mislili, da zato, ker je bila v domačem okolju ves čas samo v temi, a so pozneje ugotovili neko očesno bolezen, ime sem pozabila. Mojca je dobila očala, imela je dioptrijo 4,5.«

Mojca je dolgo časa zbirala pogum, da se izpove. Najprej je poklicala nekega znanega pisatelja, ker je bila prepričana, da ji bo prisluhnil. Pa jo je zavrnil, da ga ne zanima.

»Sanja se vam ne, kako hudo je, ko te nekaj tišči v prsih. Pa hkrati žge in ti ne da spati. Bili so trenutki, ko sem šla v gozd, tja, kjer sem vedela, da me ne bo nihče slišal, ter kričala. Besede, bes, obup in žalost, vse hkrati je vrelo iz mene. Ljudem, ki so me poznali, sem se sicer smilila. Več kot toliko pa ni nikogar zanimalo. 'Saj veste, to je tista Mojčika, ki je malo čudna. Včasih tudi nasilna, če ji kaj narobe rečemo,' so govorili.«

»Ko sem bila stara tri leta, smo se spet preselili k babici, kajti starši so začeli zidati hišo. Četudi je bila babica dobra ženska, rada me je imela, pa je oče našel nešteto priložnosti, da me je trpinčil. Vseh tistih grozot se še dobro spomnim, četudi sem bila še majčken otrok. Že kot triletna punčka sem pazila na bratca, ki se je rodil. Vsak bratov jok, ki je prišel do maminih ušes, je povzročil 'batine'. Mama in babica sta se stalno prepirali, zlasti če se je babica postavila zame. Mamo sem se bala pogledati v oči. Toliko besa je bilo v njih, toliko prezira in sovraštva! Čisto po otroško sem se spraševala, zakaj me ne mara, zakaj me odriva, zakaj ima, po drugi strani, bratca tako rada. Najhuje je bilo, ko se je oče zvečer vrnil pijan domov. Z mamo sva zbežali na varno, brata sva pustili kar v stanovanju, saj sva vedeli, da mu ne bo nič storil. Babica je bila ustrahovana in nemočna, tako se je bala očeta.

Spominjam se dneva, ko so pri novi hiši ometali kuhinjo. Ata me je poklical, naj mu grem pomagat delati malto. Otrpnila sem po vsem telesu. Rada bi mu ušla, a kam? Kdo bi pa verjel petletnemu otroku, da ga ogroža lasten oče? Po drugi strani pa tudi: kaj bi rekla ljudem? Za tisto, kar mi je počel, nisem imela besed.

Še danes ga vidim pred seboj: kanglo je postavil na desko, ki je bila položena na dveh kozah. 'Sedaj bom še tebe dal gor,' mi je rekel. Potem sem začela kričati in se ga otepati, a ni pomagalo. Usta mi je zaprl z dlanjo. 'Hudič frdamani, če ne boš tiho, pa če boš komu izčvekala, bom vse pobil. Tudi tebe!' je sikal med zobmi, ko si je odpenjal hlače. Ko je končal, sem bila čisto omotična. Vse me je bolelo. Med nogami sem bila krvava. Nisem mogla niti teči, pa tako bi rada. Komaj sem se zvlekla pred hišo, kjer sem se s šopom trave obrisala. Bilo me je sram, da bi me kdo videl. Če sem le mogla, sem se skrivala pred njim. Žal pa ni dosti pomagalo. Ko sem zaslišala njegov glas, sem se spomnila na grožnjo, da bo vse pobil, pa sem kar vstala in šla. Ko danes premišljujem, kaj bi bilo, če bi kaj podobnega kdo storil mojemu otroku, bi bila prav tako slepa in gluha? Ne bi ničesar opazila? Bi me bilo strah priznati, da je nekaj narobe? Bi se tolažila, da ni nič, ko bi otrok, bled kot stena, tarnal, da ga nenehno boli trebuh? Zakaj ni nihče nič videl? Zakaj, zakaj, zakaj? To se nenehno sprašujem, pa je od takrat minilo že pol stoletja …«

Mojco je zelo pogosto tepla tudi mama. Neke nedelje, ko je šla babica k maši, se ji je pa sploh 'odtrgalo'.

Mojca: »Nisem imela kaj obleči, da bi šla z njo. Pa tako rada sem hodila v cerkev! Tista ura pri maši mi je pomenila mir in varnost. Okoli mene so bili ljudje, prepevali so in župnik je govoril o ljubezni. Ne spominjam se, kaj točno sem naredila narobe. Mama je kar naenkrat planila proti meni in mi v trenutku strgala s telesa oblekico, ki sem jo nosila. 'Preklet otrok!' je sikala. Na srečo je naju skozi odprto okno opazila sestrična. Prestrašila se je in začela klicati na pomoč babico in sosedo. 'Pomagajte, pomagajte, teta Marta je vrgla Mojco v koprive!' Babica je nemudoma pritekla, me brez besed dvignila iz kopriv ter odnesla domov. Zavila me je v hladne, mokre krpe, kajti telo mi je gorelo od stika s pekočimi koprivami.«

»Nekoč sem se igrala v pesku pred hišo. Pa pride mimo učiteljica in mi reče.'Mojčika, zadosti si stara, v šolo bo treba!' Zelo sem se razveselila, ker sem vedela, da me vsaj nekaj časa ne bo doma. Žal pa tam ni bilo vse tako, kot sem si predstavljala. Sošolci so me zaničevali, ker sem bila res drugačna: uhajal mi je urin, zato sem ves čas smrdela, bila sem tudi ledvični bolnik, zaradi posiljevanj sem čudno hodila, ker me je bolelo in peklo med nogami, bila sem tudi zelo kratkovidna … Ni mi bilo lahko, a sem vztrajala, saj sem si v času pouka vsaj malo odpočila in oddahnila.«

»Starejša ko sem bila, bolj nasilen je postajal oče. V tretjem razredu so se posilstva dogajala skoraj vsak dan. Nisem vedela, kaj naj storim. Očetovih dejanj sem se drugače zavedala kot pri petih letih. Sovražila sem sebe, druge, bilo me je na smrt strah. V sebi sem že čutila agresijo, ki je nisem znala obvladati. Postajala sem vedno bolj odmaknjena, apatična, zapirala sem se vase. To se je poznalo tudi pri šolskem uspehu. Zaostala sem. Učitelji so poklicali mamo v šolo. In ji povedali, da sem brezupen primer. Potem so se kar dogovorili, da me dajo v ustanovo za posebne otroke ...«

Teta Jelka: »Tega pa jaz nisem dovolila! Mojca je bila pridna, inteligentna, vedela sem, da je sposobna. 'Z njo se nekaj drugega dogaja,' sem rekla sestri. Bila je besna name. 'Če ne bo drugače, jo vzamem k sebi,' sem vztrajala. Nagonsko sem želela pomagati in jo zaščititi. Takrat pa je šla moja sestra v zrak, ker se je bala, da bo izgubila otroški dodatek. Popustila sem, kaj sem hotela drugega? Še danes me boli srce, da nisem vztrajala. Če bi vedela, kaj se je z otrokom dogajalo, bi zanjo naredila vse, kar bi le lahko!

Ko sem naslednjič dobila Mojčiko samo, sem jo vprašala, kaj je narobe. Prosila sem jo, naj mi pove. Izgovarjala se je, da je vse v redu. Malo me je motilo, ker mi ni pogledala v oči. Šele dosti kasneje mi je povedala, od kod pravzaprav njen strah pred resnico. Blizu hiše so imeli apneno jamo, apno so, tako kot vsi v tistem času, potrebovali pri zidavi hiše. Ata je Mojco odpeljal do jame in ji zagrozil, da bo vrgel vanjo bratca, potem pa še njo, še prej pa jo bo posilil. Tega pa se je otrok na smrt bal. In je raje molčal.«

Mojca: »Bratca sem imela zelo rada. Kot otrok nisem in nisem mogla razumeti, zakaj mene nenehno tepejo in zmerjajo, njega pa nikoli. Rekli so mu zlati sinek. Pri jedi nisem smela biti pri mizi, dobivala sem samo ostanke. Brat je imel vse, jaz nič. Zakaj takšne razlike? In to čeprav sem bila bolj pridna kot on. Več sem delala kot on. Pa me niso marali.«

(Nadaljevanje prihodnjič)