Sosedovanje na Pungratu

Na dan sosedov so v eni izmed preddvorskih ulic v juniju vsako leto pripravili pravo sosedsko veselico, ki so jo poimenovali Sosedovanje na Pungratu. Za dogodek je zaslužen Frane Orehar, ki rad poskrbi, da se v ulici Pungrat tudi sicer sosedje večkrat družijo.

Frane Orehar pravi, da je tovrstnemu druženju namenjena prva sobota v juniju. Tudi letos je Sosedovanje bilo, vendar prilagojeno razmeram, ki jih povzroča prisotnost novega koronavirusa.

Vedno je tako, da se ga udeležijo prav vsi prebivalci ulice. Eni včasih malce zamudijo, drugi pridejo prej, spet tretji se oglasijo kasneje. Tokrat so se družili bolj v obliki piknika, za okusno hrano pa je skrbel Grega Krč, ki tudi sicer rad kuha in se dobro znajde v vlogi mojstra žara. Zametki Sosedovanja segajo še v čase, ko so bili živi še Franetovi starši. 

Franeta večina Preddvorčanov in sosedje poznajo tudi kot izjemnega oboževalca in poznavalca ameriške pevske ikone Michaela Jacksona. Že kot otrok se je navdušil nad njegovo glasbo in jo obožuje še danes. Dobro se spomni dne, ko je pevec umrl, in tudi ko pripoveduje, kaj vse so mu rumeni mediji pripisovali, ne skriva žalosti v glasu. Videl je ogromno njegovih nastopov, ko je Michael koncertiral v Evropi. Ustanovil je klub oboževalcev Fan club MJ, njegov prvi sin je po pevcu dobil tudi ime. V preteklosti se je usoda poigrala s sinovim zdravjem in dogodki so vodili do odločitve, da se je Frane kasneje v življenju odločil in organiziral tudi dobrodelni koncert – kar na domačem dvorišču in vrtu, in to zelo uspešno. »To je bil čas, ko je naš klub praznoval ravno desetletnico obstoja,« se spominja. Danes se z nekaterimi člani ob tem posebnem prazniku 3. januarja še vedno dobijo, kako rečejo, se poveselijo.

Vmes je klub dobil tudi več prostora pod domačo streho. »Oče je bil lovec in je imel lovsko sobo zelo rad. Petdeset let je bil član LD Storžič, petdeset let njihov blagajnik. Ko je umrl, sem lovsko sobo podrl, vendar nisem ničesar očetovega uničil ali zavrgel. Prostor je sedaj kombinacija lovske sobe in Fan cluba MJ,« razloži. Ne more, da se ne bi zasmejal: »Videti je, kot da je sedaj Michael pri lovcih ...«

Pred dvema letoma je Frane srečal Abrahama. Njegovi so resno razmišljali, da bi mu za darilo podarili obisk Jacksonovega groba ali Neverlanda v Ameriki, vendar so po tehtnem premisleku ugotovili, da bi verjetno pričakoval več in bi ga obisk razočaral. Tako so se raje odločili za muzikal v Londonu, kjer nastopijo najboljši imitatorji Michaela Jacksona z vsega sveta in različnih starosti. Najmlajši je imel takrat komaj pet let in vsi so peli v živo, izvemo. »Na dve leti muzikal ponovijo in v času, ko je na sporedu, je vedno razprodan,« navdušeno pripoveduje Frane.

Pogovor se vrne na ulico Pungrat. Ko smo že pri praznovanjih: za pomembnejše, okrogle obletnice sosedje z ulice nimajo navade postavljati mlajev ali rož, a vedno poskrbijo, da slavljenec tisti dan zagotovo ve, da praznuje. Ko je eden od sosedov, ki se rad ukvarja s športom, praznoval šestdeset let, so v ulici organizirali olimpijsko vas. Vsaka hiša je predstavljala svojo državo, vsaka gostila eno olimpijsko disciplino.

Spet drugemu sosedu, ki je zaposlen na Krvavcu, pa so za okroglo obletnico na dvorišču napeli jekleno vrv, po kateri so se potem sosedje kot turisti vozili gor in dol v gondoli. Ko je na primer Franetova soproga dopolnila štirideset let, je doma doživela modno revijo in pod odrom sodniški prizor iz oddaje Zvezde plešejo. Obiskali so jo tudi Kostajnarji in ji zapeli ...

Za konec Frane poudari: »Res sem organizator, pobudnik tovrstnih druženj, vendar brez sosedov vsega tega ne bi nikoli izpeljal.« Vesel je, da imajo v njegovi ulici zdrave sosedske odnose; to, da se imajo ljudje ''fletno'', se mu zdi pa sploh super.