Slovenski Matterhorn

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / sreda, 12. avgust 2020 / 22:13

Na izletih si želim biti čim bolj aktivna. To vključuje vse od celodnevnega odkrivanja neznanih lepot Slovenije do večurnega hribolazenja, plavanja, plezanja ali kakršne koli druge aktivnosti, ki mi po koncu dneva pusti prijetno utrujenost in lepe spomine. Ker skoraj gotovo nisem edina, sem se odločila, da vam tokrat predstavim izlet, ki vas bo dodobra telesno namučil in vas z lepimi razgledi, ki jih ponuja, prav gotovo ne bo pustil ravnodušnih.

Nad Bovcem se dviga zanimiv, 1650 metrov visok hrib, ki po obliki močno spominja na Matterhorn. To je Svinjak – odličen razglednik s precej ponesrečenim imenom, ki se ne sklada z njegovo veličastno podobo. Morda pa ime namiguje na »svinjsko« dolgo pot, ki ji kar ni videti konca.

Vzpon sva z Nejcem začela v vasi Kal - Koritnica, ki je prva vas na cesti Bovec–Trenta in tudi najbolj znano izhodišče za omenjeni hrib. Table so naju sprva umerile skozi vas, čez manjši potok, od koder naju je kamnita pot vodila ob robu pašnika in po slabih dvajsetih minutah pripeljala do razcepa, kjer sva nadaljevala naravnost proti Svinjaku (levo se odcepi pot do Čela). Pot je tu postajala mehkejša, postlana z iglicami in listjem ter kmalu prešla v prijetno senco bukovega gozda, ki je z gostimi krošnjami zadržal še tako vztrajne sončne žarke.

Prvi del poti razveseli s prijetnimi hladnimi temperaturami, vendar pa je sprehod skozi bukovje precej nezanimiv in prav vesela sem bila, ko sva po dobri uri končno le prišla iz nerazglednega gozda na zeleno sončno pobočje, polno pisanih rož, od katerega je pogled segel vse do konca doline Trente. Tu je vzpon postal precej zahtevnejši, saj se je pot kar naenkrat zajedla v močno izpostavljen in zračen greben, nepriporočljiv za tiste, ki slabo prenašate višino. Pri hoji so v pomoč jeklenice in skobe, ki omogočajo lažji prehod čez številne skalnate balkone in vsaj malo olajšajo hud »kolenogriz«.

Zadnjih 350 metrov vzpona po ozki razgledni potki je minilo, kot bi mignil. Po dveh urah sva le zagledala majhen Aljažev stolp, ki ga je na vrhu postavilo Slovensko gorniško društvo Skala, ves trud in napor pa sta bila ob pogledih na mogočne vrhove Jerebice, Rombona, divjino Bavškega Grintavca, greben Pihavca, vijugaste Soče in prelepo dolino Trente takoj pozabljena. Nad najinima glavama so jadrali orli, meni pa je zadovoljen pogled zaplaval nekam proti divji dolini Bavšice in mogočnim skalnatim hrbtom Loške stene. Pa le pot pod noge!