Varna bližina med nama

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 05:00

Prejšnji teden smo razmišljali o iskanju ravnotežja med bližino in oddaljenostjo v zakonskem odnosu. Radi smo skupaj, radi smo narazen. Želimo uresničiti sebe in svoje talente, hkrati želimo pripadati svoji ženi, svojemu možu. Najbolj nevarno zame in za naju so skrajnosti, kjer ali izgubim sebe ali izgubim najin odnos. Nevarno je, ko se v celoti vržem v odnos in pozabim nase. Npr. vse bom naredil za svojo ženo, vse za otroke, vse za družino, le nase pozabim. Ne vem več, kaj si želim, in pozabim, da imam pravico in dolžnost skrbeti tudi zase, za svoje potrebe in za svoje želje, ki pa niso vedno vezane na zakon in družino. Druga nevarnost je, ko se odločim, da sem jaz in samo jaz na tem svetu in da drugi skoraj ne obstajajo (razen za dosego mojih ciljev). Takrat ni več prostora za najin odnos in seveda tudi ni več prostora za prijetno bivanje v družini.

Zakaj si nekateri ne želijo več bližine oziroma zakaj od nje bežijo? Pravzaprav doživljajo konflikte v zvezi z bližino. Takšni ljudje pogosto verjamejo, da so v bistvu nesprejemljivi za drugega. Celo več, da je v njih nekaj odvratnega in odbijajočega za drugega. Še bolj globoko (in boleče) v sebi čutijo, da si ne zaslužijo, da jim ne pripada brezpogojna bližina. Zato bodo pogosto s svojim obnašanjem odrivali ljudi (tudi zakonca) od sebe, hkrati pa si neizmerno želeli bližine, sočutja, topline sočloveka. Žal je pogosto bolj poudarjena prva polovica teh ljudi. Tudi prej opazimo njihovo čudno obnašanje – zavračanje odnosa, kritiziranje sočloveka, veliko odsotnosti zaradi preveč dela ali konjičkov … Kaj lahko naredim jaz kot partner? Pomagam ustvariti partnerski odnos, kjer se bo moj razboleli partner počutil varnega. Kajti čeprav se npr. mož v svoji hiperaktivnosti, samostojnosti, ustvarjalnosti, karieri, kopičenju materialnih dobrin … počuti vsemogočnega, globoko v sebi hrepeni po sprejetosti, pripadnosti, pohvali. Če mož ne zmore in ne upa, naj žena preklopi iz zunanjosti na notranjost. Imate dovolj orožja.

Ključno je, da si v takih primerih partnerja upata nasloviti strah pred zbližanjem in hkrati hrepenenje po pripadnosti in ljubljenosti. Kaj ostane med nama, ko odstraniva vse najine uspehe in neuspehe življenja? Ostaneva samo midva in najin odnos. Nisem še srečal ne moža ne žene, ki si v odnosu ne bi želel bližine, kjer bo sprejet brez kritiziranja in kjer bo lahko brezpogojno pripadal ljubljeni osebi. Če sem bil do sedaj večkrat v tem zavrnjen, lahko ponovno poskusim. Drugi pa naj ne naredi vedno iste napake, da me zavrne. Zbliževanje je vedno tvegano, oddaljevanje pa boleče. Nismo si obljubili oddaljenosti, smo si pa obljubili bližino. Resda nam niso prebrali drobnega tiska, vendar obljuba je obljuba. Bližina osrečuje, oddaljenost ubija.