Višarje v znamenju Koroške

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / sreda, 5. avgust 2020 / 10:56

Osrednja tema nedeljskega romanja Treh Slovenij na Sv. Višarje je bila Koroška in stoletje po plebiscitu. Predavatelj je bil koroški duhovnik, dekan in kulturni delavec Janko Krištof.

Sv. Višarje – Letošnje 32. romanje Treh Slovenij na 1700 metrov visoko goro nad Žabnicami v Kanalski dolini je bilo nekaj posebnega med dosedanjimi romanji na to med Slovenci zelo spoštovano goro. Zaradi nevarnosti okužb je prišlo v nedeljo na Sv. Višarje manj ljudi kot običajno. Romarje so tudi prosili, naj pridejo, če zmorejo, na goro peš, in ne v gneči z gondolo. Poleg tega tudi vreme ni bilo preveč prijazno. Deževni oblaki so bili sprva prizanesljivi z močo, okrog poldneva pa je začelo deževati, hladen piš, ki za tako višino ni nič nenavadnega, pa je obiskovalce prisilil k iskanju strehe in toplejših oblačil. V nedeljo so mednje na Sv. Višarje prišli tudi slovenska ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch, državni sekretar na ministrstvu dr. Dejan Valentinčič, nekdanji evropski poslanec Lojze Peterle in stalni obiskovalec Višarij, dolgoletni politik in poslanec Ivo Hvalica. Za kulturni program so poskrbeli kvartet klarinetov godbe ljubljanskih veteranov in pevski oktet Fantje z vasi, ki je pel tudi pri maši.

Tako kot vsa dosedanja romanja se je tudi letošnje začelo s predavanjem na platoju za romarsko cerkvijo. Čast letošnjega govornika je pripadla koroškemu Slovencu, duhovniku in dekanu, kulturnemu delavcu in poustvarjalcu, predsedniku Krščanske kulturne zveze Janku Krištofu, ki ima, kot je sam povedal, družinske korenine tudi pri nas na Olševku. V predavanju z naslovom Sto let upanja, obljub in prevar je govoril o življenju in trpljenju Slovencev v stotih letih po plebiscitu, ko se je njihovo število z okrog sto tisoč konec 19. in v začetku 20. stoletja znižalo na dobrih deset tisoč. Mnogi, zlasti intelektualci, so bežali v državo matičnega naroda. Ostali so večinoma le duhovniki, ki so svojemu narodu dvigovali samozavest in odločenost za preživetje. Med ta domoljubna in uporniška dejanja govornik uvršča tudi partizanski upor brez primesi ideologije.

Po njegovem mnenju so bila na Koroškem le redka obdobja v stoletju po plebiscitu tako naklonjena Slovencem kot sedanje, pri čemer je omenil pozitivno vlogo socialdemokratskega deželnega glavarja dr. Petra Kaiserja. Slovenska pesem in beseda bosta del proslavljanja stote obletnice plebiscita. Koroška je dobila škofa Slovenca, Slovenka pa je tudi ena od poslank avstrijskega parlamenta. Poudaril je uspešno sodelovanje med organizacijami Slovencev na Koroškem, še posebno na kulturnem področju.

Žal pa Slovence v Sloveniji in tudi zunaj nje bremeni huda ideološka razdvojenost, začeta predvsem med drugo svetovno vojno in po njej kot posledica revolucionarnega komunističnega nasilja. Revolucionarna in tudi protirevolucionarna stran morata priznati zgrešena dejanja, ki so se dogajala tudi na Koroškem. S pozivom k sodelovanju vseh, ki smo del istega naroda, in nasprotovanju vsemu, kar hromi življenjsko moč našega naroda, je Janko Krištof sklenil svoje višarsko predavanje, nato pa v odsotnosti celovškega škofa dr. Jožeta Marketza vodil maševanje na prostem za cerkvijo.