Kako je zdaj v Italiji?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 31. julij 2020 / 17:29

Od držav EU je epidemija najbolj prizadela Italijo. Kako pa je v tej državi zdaj, avgusta 2020? Večina Italijanov namreč tradicionalno dopustuje ravno ta mesec, to so avgustovske počitnice – »ferragosto«. Bo ta letos drugačen?

Ferragosto 2020

Na gornje vprašanje nam odgovori novinar Janko Petrovec, dopisnik RTV Slovenija v Rimu. Kako bo torej s ferragostom 2020? »Po zadnjih podatkih naj bi letos tretjina Italijanov ostala doma. Ti sploh ne bodo odšli na dopust. Lani poleti sem poročal, da šestdeset odstotkov Italijanov še vedno izkoristi počitnice avgusta, kar pa je vseeno manj kot v preteklih desetletjih. Zdaj se je lepše razporedilo, po včerajšnjih podatkih jih je šlo julija na dopust okoli 13 milijonov. Res pa je, da večina Italijanov počitnice preživlja letos doma. Pri tem mislim, da turistični bon, ki so ga uvedli tudi v Italiji, a je njegova uporaba veliko bolj zapletena kot v Sloveniji (namenjen je le družinam z nizkimi prihodki, izpolniti je treba veliko obrazcev), ne bo imel tako velikega vpliva na odločitev, kje bodo počitnikovali. Italija je zelo raznolika in zelo velika, če jo primerjamo s Slovenijo, tako da ponuja res veliko možnosti. V določenem delu populacije pa igra določeno vlogo tudi patriotizem. V Rimu ne poznam nikogar, ki bi rekel, da bo šel letos dopustovat v tujino, večinoma grejo po Italiji, plaž je ogromno, hribolazniških destinacij je neskončno veliko, tako v Apeninih kot Alpah in drugih gorovjih. Mislim, da bo imela pri turističnem prometu največji izpad najbrž Sardinija, ker so letalske povezave še vedno negotove, po drugi strani so tu tudi trajekti, a je vendarle določen odstotek prebivalstva skeptičen in previden pri nagnetenih krajih, kot so letališča, letala ali trajekti. Mislim, da bo več dopustnikov na celini in manj na otokih. Koliko turistične sezone jim bo uspelo ohraniti, je drugo vprašanje. Menim, da bo turistični sektor v Italiji gotovo tisti gospodarski sektor, ki bo potegnil kratko. Bomo videli, kako bo proti koncu leta, kako se bodo stvari odvijale, saj epidemije še ni konec. Ocenil bi, da se bo letos glede na lani realiziralo približno štirideset odstotkov prometa v turizmu. Italija od turizma in s turizmom povezanimi panogami zasluži še več kot Slovenija, to predstavlja od 13 do 14 odstotkov BDP-ja.« Kakšno pa je zdaj (post)epidemiološko stanje v Italiji? Se je življenje Italijanov kaj spremenilo, se to odraža v njihovih duhovih? »Po eni strani se mi zdi, da je v družbi več sočutja do tistih, ki so bili izključeni, tudi sistemsko. Še vedno je na primer milijon ljudi, ki niso prejeli nadomestila za čakanje, potem so kakšne skupine, ki se počutijo izjemno zapostavljene, mislim predvsem na umetnike, ki se čudijo, zakaj so take omejitve glede njihovih dejavnosti še vedno v veljavi, medtem ko nadzorni organi na eno oko zamižijo pri množičnih zbiranjih na aperitivu v barih v Milanu ali plaži v Riminiju. Dejansko verjamem v to, da dokler je travma le kriza, se začne sebičnost, ko pa travma postane tako globoka, da ogrozi že vse, se prebudi širša družbena solidarnost. Če pogledamo statistične podatke o prihrankih, potem lahko govorimo o sebičnosti, ker ljudje v tem trenutku kopičijo denar, malo zapravljajo, negotovi so, veliko italijanskih družin izkazuje, da nima prihrankov za več kot tri mesece. Vlada je do konca avgusta na primer prepovedala vsako odpuščanje, toda to velja le za tiste, ki so redno zaposleni, ne pa za tiste, ki so imeli pogodbe za določen čas, ali sezonske delavce, kar velja za tretjino zaposlenih v turizmu, v katerem sicer dela milijon ljudi, poleg njih pa še pol milijona sezonskih delavcev. Ti so ostali brez dohodka. Bojim se, da travma ni bila tako globoka, da bi vzbudila širšo solidarnost v družbi, da bi bolje razdelili to, kar imamo. Želim si biti optimističen, a po podatkih, ki jih berem, ne morem biti.« (Vir: Ksenja Tratnik, MMC RTV SLO) Sicer pa: mar ni tudi pri nas kljub vsej solidarnosti tudi veliko sebičnosti?

Emaskulacija

»Dekletom govorimo: lahko ste ambiciozne, a ne preveč. Morale bi si prizadevati biti uspešne, a ne preveč uspešne, saj boste sicer ogrozile moške. Če ste v odnosu do moških tiste, ki preživljate družino, se pretvarjajte, da niste, še posebej v javnosti. Sicer jih boste emaskulirale, oslabile. Kaj pa, če prevprašamo osnovno predpostavko: zakaj bi moral uspeh ženske moškemu predstavljati grožnjo? Kaj če bi se odločili, da se besede emaskulacija – in sama ne vem, ali je kaka angleška beseda, ki mi je bolj zoprna od te – preprosto znebimo?« Tako razmišlja nigerijsko-ameriška pisateljica Chiamamanda Ngozi Adichie (roj. 1977). Ima prav?

Bravo, Marcello!

»Ko sem bil mlad, se mi je zdelo življenje dolgo in brezmejno.« Je rekel Marcello Mastroianni (1924–1996), legenda italijanskega filma. Mu pritrdim.