V medvedjem objemu

Ta, ki nas je učila, 3. del

»V gmotnem smislu mi ni nič manjkalo, a nikoli se nisem počutila tako revno kot v času prvega zakona. Edina dobra stvar, ki se mi je zgodila, je bil vozniški izpit. Zelo sem mu hvaležna, da me je prisilil, da sem si kupila avto.«

Lidija gradi svojo zgodbo, kot bi bila še zmeraj v razredu in bi želela, da jo vsi razumejo: »V najtežjih trenutkih, ko nisem vedela, kaj naj storim sama s seboj, bila sem namreč tik pred tem, da se mi bo zaradi njegove obsedenosti s seksom in ženskami zmešalo, sem sedla v avto in se odpeljala v naravo, do konca poti, ki so bile speljane med travniki. Če bi bila verna, bi molila in prosila Boga za milost. Ker nisem bila, sem se lahko zanašala le nase: ali obstanem ali propadem in se vdam pijači kot mama in teta. Hrepenela sem po trenutku, ko mi ne bo več treba nositi maske, ko bom lahko takšna, kot v resnici sem. Strašno sem se bala, da ne bom več zmogla opravljati meni tako ljubega učiteljskega poklica. Pred otroki je bilo nemogoče igrati v nedogled!

Ob ločitvi mi je mož vzel vse, tudi prstan. Surovo mi ga je snel s prsta in ga zalučal v vodo. 'Nisi vredna, da bi te pes poscal!' je še dejal, ko je za menoj zaloputnil vrata. Silna ljubezen, zaradi katere sem bila leta in leta slepa in gluha, hodila po oblakih in stiskala zobe, se je končala v črepinjah. So za mojo stisko vedeli tudi drugi? So me vlačili po zobeh? Me za hrbtom opravljali, se iz mene norčevali? Vsi verjetno ne, a krog poslovnežev, ki mu je bivši mož pripadal, pa lahko.

Na srečo sem hitro našla enosobno stanovanje. Oddahnilo se mi je: vsaj na cesti nisem pristala! Ko sem v novem domu zlagala na police knjige, sem naletela na že pozabljeno zbirko pesmi Vere Albreht Mi gradimo. Izšla je kmalu po vojni. Spomnila sem se, s kakšnim veseljem sem jo prebirala otrokom! S časovnim zamikom pa so mi njene pesmi delovale, hm, kako naj rečem, nenavadne in navijaške. Zdelo se mi je, da je čas povozil njihov udarniški prizvok. Ustavila sem se le pri zadnji: 'Če ptič čez morje se poda, nihče ga ne ustavi, sledi ukazu le srca in se na pot odpravi.'

Še danes ne vem, zakaj so mi besede tako sedle v srce. Zdelo se mi je, kot da jih je pesnica napisala zame in za nikogar drugega. Sama sebi sem ukazala: Čas je, Lidija, da slediš sebi in srcu, naj te pri tem nihče ne ustavi.

Začeti sem morala iz nič. Bivši mož je obdržal tudi večino spodnjega perila, ki mi ga je prinesel z različnih službenih potovanj. Pri njem so ostali rute in šali. Še dobro, da sem bila večji del dneva med otroki. Do konca življenja jim bom hvaležna, da sem jih lahko poučevala.

Z moškim, ki je malo kasneje postal moj drugi mož, sem se spoznala v avtošoli. Bil je inštruktor, pri njem sem vozila dvakrat ali trikrat, ko je 'moj' inštruktor zbolel. Bil je robat mož, velik kot gora, komaj se je stlačil v 'fička'. Ves čas se je šalil, kar me je zelo motilo. Navajena sem bila na resne in mrke sodelavce, na zadirčnega in zajedljivega moža, na turobno razpoložene sodelavke s tisoč in enim problemom. Nekje v podzavesti je tičal celo podatek, da se lahko sprostimo le po nekaj kozarcih dobre kapljice.

Ponovno sem se vpisala na fakulteto, izbrala sem psihologijo. To sem storila namenoma, saj sem želela na sodobnejši način pomagati učencem, ki so se znašli v težavah. Ko sem nekoč čakala na avtobus, mi je ustavil inštruktor Boris. Komaj sem ga prepoznala, saj si je nabral precej novih kilogramov. A sem prisedla, zakaj pa ne? Beseda je dala besedo, in ko sem mu povedala, da spet študiram, me je pogledal in mi resno dejal:'Če bi srečal žensko, ki bi bila tega vredna, bi se tudi zakopal med knjige.' Ideja se mi ni zdela slaba, pa sem mu to tudi povedala. 'A se boš poročila z menoj, če diplomiram?' me je med smehom pobaral, ko sem zlezla iz avta. Bila sem prepričana, da se šali, zato sem mu vneto prikimala.

Minila so tri jalova leta, ko sem bila razpeta med Ljubljano, kamor sem se vozila na predavanja, in obveznostmi v razredu. Prosili so me, naj prevzamem ravnateljevanje, pa sem odklonila. Moje mesto je bilo med učenci, ne da se spopadam s paragrafi in financami. Tudi politično nisem bila najbolj primerna, saj sem bila precej skeptična do tistih, ki so še včeraj prisegali Titu, že prvo leto v samostojni Sloveniji pa so zamenjali kožuhe. O revoluciji se nisem več slepila, kot intelektualka sem prebrala tudi Novo revijo 57. Nekateri od pišočih so bili moji znanci, vedela sem, da so drugače misleči, lažejo pa ne.

Prva leta po osamosvojitvi so bila za nas, učitelje, zelo težka. Večina je bila vzgojena v 'socialističnem' duhu, verjeli smo v Tita in partijo, sobivanje jugoslovanskih narodov nam je bilo svetinja. Potem pa kar naenkrat šok, ki nas je prepričeval, da je bilo vse, kar se je dogajalo pred letom 91, zelo slabo. Najhuje je bilo, ko se je začelo govoriti o povojnih pobojih. Ko sem med tistimi, ki so to počeli, našla dva sorodnika, mi ni bilo lahko … A sem se prilagodila, kaj sem hotela?!

V dobrih dveh letih sem diplomirala, a službe nisem menjala. Fokusirala sem se na vpliv, ki ga imajo odnosi v domačem okolju na učni uspeh. Začeli so me vabiti na različna predavanja. Bila sem ponosna sama nase! Nekega večera, v spominu mi je ostal tudi zato, ker sem sedela na balkonu in opazovala kresnice, je nekdo pozvonil pri vratih. Nisem mogla verjeti: pred menoj je stal Boris. 'No, prišel sem zato, da izpolnite obljubo!' mi je rekel in me nagajivo gledal. Pojma nisem imela, o čem govori. Potem pa me je le spomnil, da sem mu obljubila, da se z njim poročim, če bo uspešno doštudiral. Še zmeraj v šoku sem ga povabila v dnevno sobo. Razložil mi je, da ga je moja obljuba spodbudila, da se je ponovno vpisal na strojno fakulteto, ki jo je malo zaradi lenobe malo pa zaradi pomanjkanja denarja v drugem letniku zapustil. Boris se mi je zdel zabaven, ljubila ga pa res nisem! Bolj v šali kot zares sva se dogovorila, da bova imela trimesečno poskusno dobo. Če bo uspela, potem zajadrava v zakon, če ne, se bova pa poslovila.

Odkrito vam povem, da so bili to najlepši meseci v mojem življenju! Vse sem mu lahko zaupala: od tega, kako sta mama in teta pili, do tega, kako je ata spal z obema, kako je bil prvi mož obseden s spolnostjo. Besede so kar vrele iz mene in niti za trenutek nisem pomislila, da bi me lahko izdal in zaupane skrivnosti sčvekal še komu drugemu. Njegova ogromna postava me je varovala in mi dajala občutek varnosti. Tiho, brez sorodnikov, le ob prisotnosti dveh prič sva se poročila, in to že po dveh mesecih. Imel me je neskončno rad, jaz pa njega. To ni bila tista nora in divja ljubezen, zaradi katere sem v prvem zakonu mislila, da bom moža spremenila. Oba z Borisom sva bila že v srednjih letih, umirjena, pripravljena, da v imenu čustev za bližnjega narediva vse, kar lahko. Zaradi bolezni sreča ni trajala dolgo, le dvajset let. A se je splačalo, verjemite, da se je!«

(Konec)