Biti v blokadi

Prejšnji teden smo razmišljali o biološki poti življenjske energije, ki se pretaka iz roda v rok, od staršev preko otrok do naših otrok in naprej. Kot otroci niti ne vemo, ali smo ali nismo na pravi poti. Ko smo odrasli, pa moramo nekako čutiti, ali jahamo svojega konja v hitrosti, ki jo določamo sami. Sreča ni naš cilj, je le kazalnik, v kolikšni meri smo na pravi poti. Če imamo veliko nesrečnih dogodkov, stalne probleme, če nas ljudje zapuščajo in če smo dlje časa v težkih čutenjih kot v prijetnih, potem je nekaj narobe. Morda nam manjka življenjske moči, ki se pretaka iz roda v rod. Kaj če tu obstaja blokada? Kako naj to vemo? Poglejmo vsaj dva primera.

Prevzemam čustva, vedenja in težke izkušnje staršev. To pomeni, da ne živim svojega življenja. Recimo, da je eden od staršev veliko trpel. Ali sem kot otrok ob tem čustveno trpel? Ali sem želel njegovo bolečino prevzeti? Ali je možno, da to počnem tudi kot odrasel človek? Ali smrti očeta ali mame še po več kot desetih letih ne morem preboleti? Na prvi pogled je to usmiljenje do sočloveka, dejstvo pa je, da kot otrok ne morem prevzeti in rešiti njegove bolečine. Zelo pogosto se to kaže v neomajni zvestobi in pripadnosti staršem – ne glede na to, kakšni so bili. Obožujemo jih in idealiziramo. Zato je zelo koristno, če opazujemo sebe: ali so naše čustvene, miselne, vedenjske težave podobne, kot so jih imeli starši. Če da, to ni zdravo. Na ta način ni zdravega pretoka življenjske energije med dvema generacijama. Nekaj ponavljamo, vendar brez koristi za kogarkoli. Imamo pa možnost prekiniti življenje prejšnjih rodov v svojem življenju in na ta način omogočiti, da se življenjska moč začne pretakati do nas in naprej.

Drugi način blokade je stalno kritiziranje staršev: jih obsojamo, se z njimi prerekamo, se nanje jezimo, jih podučujemo, jim pripravljamo načrte za njihov dopust (po našem okusu), vse z namenom, da bi nam končno enkrat dali priznanje, nas pohvalili, nas slišali in nam povedali, da nas imajo radi. Mi želimo, da bi se spremenili, dejstvo pa je, da se zaradi nas ne bodo. Mi, odrasli otroci, lahko izgubimo ogromno energije. Po vsakem neuspelem poizkusu pa smo jezni in žalostni hkrati. Oni preprosto ne zmorejo sprejemati naše drugačnosti. Zakaj ne? Ker tudi oni niso bili sprejeti od svojih staršev takšni, kot so. Ker mi vzdržujemo takšno držo do njih, izgubljamo pretok življenjske energije. Morda nam pomaga, da si starše predstavljamo skupaj z vsemi hudimi dogodki, ki so jih morali preživeti.

Generacije po drugi svetovni vojni niso imele časa razmišljati o čutenjih, ljubezni, sočutju. Oni so morali delati za preživetje. Za mnoge ljudi doživljajski, čustveni in notranji svet sploh ne obstaja. Danes vemo, da je to pomembno. Odrasli otroci smo dolžni sami sebi omogočiti pretok življenja od staršev do sebe in naprej do svojih otrok.