Poroka, ki se ne bi smela zgoditi

Ta, ki nas je učila, 2. del

Lidija se je trudila, da je bila pravična, sočutna, da je delala prav. Učitelj je bil včasih – verjetno je še danes – nenehno v dilemi, ali naj slepo sledi zakonu in navodilom ali naj bo pri njihovem izpolnjevanju bolj človeški …

Potem je nadaljevala: »Nekoč se mi je mama nekega učenca, ki je bil zelo problematičen, na valeti zahvalila z besedami, da sem bila zanjo kot mati Terezija. Verjemite, nikoli je nisem želela posnemati, a očitno so me nekateri videli takšno, njej podobno.

Če kaj, potem lahko rečem, da sem vse učence, ki sem jih učila, zelo dobro poznala. Z leti in izkušnjami se je celo dogajalo, da sem že kmalu po začetku novega šolskega leta vedela, kdo od otrok bo v življenju uspešen, kdo si bo metal polena pod noge sam in komu jih bodo drugi. Otroci so kot odprta knjiga, njihove duše pa so, kot bi bile na dlani. Večino moje delovne dobe se je učitelja še spoštovalo. Je pa res, da je bila naša prisotnost zlasti v manjših krajih zelo vidna. Poleg poučevanja sem imela še veliko predavanj, več kot dva tisoč sem jih naštela, otrokom, ki jim učenje ni šlo v glavo, sem pomagala po pouku ali pa so po dodatno znanje prihajali k meni domov. Najbolj so mi bili pri srcu tisti, ki so – podobno kot nekoč jaz – odraščali v nemogočih družinskih razmerah.

Nekoč, zgodilo se je že po ločitvi, sem vzela k sebi mamico s sinom, ki je bil tudi moj učenec. Fant se mi je zelo smilil. Vsak dan je prihajal v šolo prestrašen, z objokanimi očmi. Njegovo telo je bilo polno modric. Odpeljala sem ga k ravnatelju, pa mi je zabrusil, naj se brigam zase, da je 'baba' (njegova mama) vsega kriva. Nisem ga poslušala. To mamo sem nekoč ustavila pred trgovino in ji predlagala, da naj naslednjič, ko se partner loti njenega sina, prideta k meni. Bila sem pripravljena, da ju skrijem pred nasilnežem. To se je res zgodilo, a po petih dneh se je ta mama naveličala osame. Vrnila se je k nasilnežu, krivdo za odsotnost pa je prevalila name, češ da sem jo 'prisilila', da ga ona sploh ni želela zapustiti. Zaradi tega je nasilnež vrsto let grozil tudi meni. Dokler se nisem drugič poročila. Moj drugi mož je bil čisto slučajno že po videzu vreden strahospoštovanja. Bil je visok moški, narava pa mu je podarila tudi precej kilogramov.

Dovolite mi, da se razgovorim še o privilegijih, ki so nam jih mnogi, ki pojma niso imeli, kako učitelji živimo, pripisovali. Tudi meni so pogosto očitali, da so me starši podkupovali, da sem dobila parcelo za hišo brezplačno, da sem lahko darila, ki so mi jih učenci prinašali ob zaključku šolskega leta, celo prodajala in si menda za ta denar kupila na Cresu vikend. Nič od tega ni bilo res! Še več: ker govoric kar ni bilo konec, sem še kot mlada učiteljica dosegla, da smo na osnovni šoli, kjer sem takrat učila, sprejeli učitelji kodeks o sprejemanju daril. Kot se spomnim, se ga le dve učiteljici nista držali. Pa še tidve sta potem učiteljski poklic zapustili, ena se je podala v politiko, druga pa v komercialo.«

Lidija je pomagala učencem tudi pri pridobivanju štipendij. Spodbujala jih je, da so se izogibali negativnim vzorcem, ki so jim bili priča v domačem okolju. Verjela je v vsakega, za katerega je vedela, da se trudi, četudi so bile njegove intelektualne sposobnosti v zlati sredini. Zdi se ji, da so bili fantje veliko vztrajnejši kot deklice. Te so se prehitro usodno zaljubile, pozabile na svoje sanje, zanosile, se poročile. Ko so spoznale, da ni vse zlato, kar se je svetilo, je sledilo globoko razočaranje. Kakšna si je tudi želela, da bi čas obrnila nazaj, a je bilo nemogoče.

Lidija se je poročila dvakrat. Prvič je vzela moškega, ki jo je spominjal na očeta, ki ga je imela zelo rada. Jakob je bil od nje precej starejši, rad je imel prvo in zadnjo besedo.

»Preden sva se poročila, je živel na koruzi z neko žensko, s katero je imel dva otroka. Da obstajajo, nisem imela pojma. Takrat še ni bilo interneta, da bi se lahko pozanimala, telefon pa smo uporabljali le v nujnih primerih. Pa četudi bi bilo kaj od tega na voljo, sem bila do konca zaljubljena in resnico bi zelo hitro odgnala od sebe. Kaj je bilo lepšega: on uspešen direktor, jaz priljubljena učiteljica, samozavestna na zunaj, krhka, zaupljiva, precej staromodna na znotraj. Ko je ugotovil, da sem še nedolžna, je bil na konju. Predstavljate si, kako mi je bilo, ko me je več kot zelo izkušen moški učil spolnosti. Sram, sram, sram, sram! Zjutraj se nisem upala pogledati niti v ogledalo! Redkokdaj sem uživala, to ga je zelo motilo. Še pred poroko mi je rad očital, da z mojim 'sodelovanjem' ni preveč zadovoljen. A poroka je vseeno sledila, verjetno je mislil, da boljše ne bi mogel dobiti.

Po poroki sem se preselila k njemu. V bližnjem kraju je imel stanovanje v zadnjem nadstropju tovarniškega bloka. Pravzaprav so združili skupaj tri dvosobna, tako da je bilo prostora, kolikor hočeš. Minila so tri leta, pa še nisem bila noseča. Ni mu bilo prav, ker je moja 'jalovost' nekako krnila njegovo čast in ugled. Zelo sem se krivila, izgubila sem kar nekaj kilogramov, na vso moč sem se trudila, da bi mu ustregla, a brez uspeha. Njegovo seme kot da ni želelo pognati sadov v mojem telesu. Nekoč mi je v jezi vrgel v obraz, da sem ničvredna, da ima on sicer že dva otroka, da zato ve, da krivda ni njegova, in podobne podle reči, ki so bolele bolj, kot če bi mi nož zadiral v srce. Zelo hitro se me je naveličal. Predvidevam, da tudi zato, ker se v postelji nisem mogla sprostiti. Začel je zahajati h kurbam, o tem, kaj je počel z njimi, pa mi je doma do zadnjih podrobnosti tudi razlagal. Potem je na nekem službenem potovanju v Nemčijo kupil diaprojektor, morda celo kamero, ne spomnim se več. Namesto spanja, ki sem ga potrebovala zlasti pred kakšno redovalno konferenco, sem morala sedeti na kavču in skupaj z njim gledati opolzkosti. Iz dneva v dan bolj je bil obseden s seksom, jaz pa sem se, nasprotno, vedno bolj umikala vase. Gnusili so se mi že moški dotiki, kaj šele, da bi me kdo objel! Bolj, kot sem ugotavljala, da je moj zakon velika napaka in polomija, bolj sem se trudila za svoje učence. Malo za šalo in malo zares lahko rečem, da ima lahko tudi najslabše, kar se nam zgodi v življenju, pozitivne učinke.

Prvi mož je imel veliko denarja. Bil je direktor, družil se je s pravimi ljudmi. Ko me je še vzel s seboj na gala večerje, ni nikoli plačal sam. Zmeraj so šli zapitki na račun podjetja ali pa na račun gostilne. Med prvimi je kupil vikend v Istri in v Kranjski Gori. V gmotnem smislu mi ni nič manjkalo, a do danes se nisem nikoli počutila tako revne kot v času prvega zakona. Edina dobra stvar, ki se mi je zgodila, je bil vozniški izpit. Za to, da me je prisilil, da sem si kupila avto, sem mu še danes hvaležna.«

(Konec prihodnjič)