Če bi obrnil čas, bi se vrnil prej

Vladimir Ahlin - Premetovc je v knjigi Vrnitev opisal dvestoletno zgodovino rojstne hiše in spomine na svojo življenjsko in poklicno pot, razpeto med Poljansko dolino in Švico. Ko se je pred tridesetimi leti vrnil v domovino, je bil z gostiščem na višjem nivoju v obnovljeni domači hiši prezgodnja lastovka.

Vrnitev je beseda, ki ima v slovenskem jeziku v različnih kontekstih različen pomen. Če gre recimo za vrnitev domov, so čustva tistega, ki se vrača, še toliko močnejša. »Zgodilo se je tudi, da sem zvečer poslušal Radio Ljubljana in slišal dobro znano melodijo, pa sem sedel v avto, vozil vso noč in po osmih urah prispel v mojo dolino, v njen objem. Potreboval sem le tistih nekaj minut, ko sem bil spet doma v krajih, kjer sem odraščal, da sem bil ob svojih starših,« je v uvod k predstavitvi knjige z naslovom Vrnitev, ki jo je napisal ob dvestoletnici obstoja hiše Premetovc, povedal Vladimir Ahlin. Mislil je na skladbo z naslovom Poljanska dolina, s katero je živelj doline nekoč razveseljeval Ansambel Oglarji, na tokratnem večeru pa je pred polnim avditorijem v Gostišču Premetovc v kraju Log nad Škofjo Loko to znano melodijo zaigral profesor harmonike na Glasbeni šoli Škofja Loka Jernej Hostnik.

Čustven začetek večera ni bil naključen. Vladimir Ahlin se je po skoraj tridesetih letih zdomstva – življenja in dela – v Švici konec devetdesetih let prejšnjega stoletja pri svojih petdesetih za vedno vrnil domov. Zato je imel več razlogov, kot med drugim piše v knjigi, v kateri obravnava tako zgodovino hiše Premetovc kot svojo življenjsko pot ter dogodivščine na delovnem mestu v hotelih v Švici, kjer je preživel svoj poklicni vek.

»Poznamo Ladovo značilno visokoraslo pojavo, njegovo okretno gibanje, v družbi govorno obvladovanje skupine in omizja, tudi v več tujih jezikih, ter v pogovoru sposobnost hitrega odziva s smiselnimi refleksi,« je gostiteljev slog označil prijatelj Anton Bogataj, vesel njegovega povabila, da skupaj predstavita knjigo. Da se pisanja lotiš, ko ugotoviš, da se življenjska krivulja obrača proti zadnji tretjini, takrat je namreč čas za inventuro. S knjigo je avtor ohranil spomin na zgodovino svoje hiše in s tem izkazal tudi pripadnost in zahvalo preteklim rodovom družine.

V Švico z napotkom »štirih P«

Prvi del knjige pisec namenja zgodovini hiše, kjer na lesenem tramu vtisnjena letnica 1820 govori o njenem nastanku. Opisuje, kako je ta prišla v last njegovega pradeda Antona Ahlina, rojenega v Trstu, ki je bil priden in delaven, a tudi »namazan z vsemi žavbami«, zato se ga je prijelo ime Premetenc (od tod najbrž ime domačije Premetovc), kasneje deda Petra, ki je šel v Ameriko, a se je vrnil, pa očeta Rudolfa ... In vseskozi obcestno gostišče ob poti iz Gorenjske na Primorsko. V kamri te hiše se je leta 1946 kot drugi od treh otrok rodil tudi Vladimir.

Njegova soproga Vera, članica KUD Ivan Tavčar Poljane, je v nadaljevanju večera prebrala zgodbo Rudolf in Anka, o moževih starših, ki sta se poročila v času druge svetovne vojne. Vlado pove, da je šel od doma pri 15 letih in da v osnovni šoli ni bil noben biser. Ker se ni maral učiti, po osemletki v Poljanah gimnazija ni prišla v poštev. Želel je na kmetijsko šolo, a je bila ta daleč v Mariboru. Začutil pa je željo očeta, ki si je v mladosti želel biti natakar. »Če boš natakar, boš gospod, je vedno pravil, in ker mu pri starejšem bratu ni uspelo, je poslal mene na delo v Bohinj v hotel Pod Voglom. Tam se ni dobro končalo, saj sem se po 23 dneh vrnil domov, kjer sem že naslednji dan dobil v roke koso in grablje, češ boš pa doma delal. Peljali so me k psihologinji v Loko, ki je lahko le ugotovila, da sem vendarle rojen za gostinstvo,« pove Vladimir, oče pa mu je kaj kmalu uredil službo v Hotelu Slon v Ljubljani, kjer so ga dali na recepcijo. Delo mu je ugajalo, rad je bil v stiku z ljudmi, po odsluženi vojaščini pa je želel v tujino.

»Bilo je leto 1968, ko sem 6. junija sedel na vlak in se odpeljal v neznano. Takrat sem se vprašal: 'Lado si se prav odločil?' In si rekel: 'Saj bo samo za pol leta.'« A je ostal skoraj trideset let. Leto in pol je delal v hotelu Montreux palace v mondenem mestu Montreux, kasneje pa se je zaposlil v hotelu Lausanne Palace prav tako ob Ženevskem jezeru, kjer je delal vse do vrnitve v domovino.

Kako se je naučil jezikov in vseh potrebnih manir za delo na recepciji tako uglednega hotela, kjer je za najdražjo suito za eno noč treba odšteti tudi skoraj tri tisoč evrov? »Naročilo moje mame in nasploh popotnica, ki sem jo dobil doma, ko sem odhajal v Švico, je bila tisti znani PPPP, naj bom pošten, priden, poslušen in potrpežljiv. Jezika sem se učil sproti, francoščine pa tudi pri neki stari učiteljici. Hotelskih manir pa se naučiš, če imaš posluh za to in pravilen pristop do ljudi. To ti zleze pod kožo,« pripoveduje Vladimir Ahlin in si v spomin prikliče zgodbo o neki gospe visokega stanu, za katere je bila navada poljubljanje roke, kar pa njemu ni bilo ravno blizu. V iskrivem tonu pripoveduje o baronici iz Italije, lastnici tovarne Olivetti, stari kakih sedemdeset let. »Ko je šla proti meni, sem odprl roke s prijaznim glasom: 'O, gospa kontesa, kakšen užitek vas je spet videti!' Ona pa mi je že molila roko pod nos.«

Take in drugačne zgodbe je pisec umestil v obsežno poglavje, v katerem obuja spomine na Švico, tako dogodke v osebnem življenju, na primer poroko in rojstvo hčere, kot različne pripetljaje v službi, naj gre za znane osebnosti ali pa precej ekscentrične goste. Skrivnosti posameznih hotelskih sob, ki jih je označil po njihovih številkah, so zares živahno branje za radovedne. »Zgodbe zanimivih gostov hotela so tako iskrive kot humorne, nekatere tudi tragične,« pripoveduje Vladimir. Doda, da bi se še enkrat odločil za službovanje v hotelu, čeprav gre za zelo zahtevno delo, ki mu je včasih vzelo tudi že načrtovane počitnice. »Tudi sicer sem na dopustu običajno vedno pristal doma na Logu. Kar spomnim se očeta, ki je, ko sem prišel domov, še isti dan dejal: 'Pejd, va šla pokos't'.«

Vrnitev v domačo hišo

V knjigi se Vladimir spominja tudi potovanja z letalom v Slovenijo ob njeni osamosvojitvi in vzhičenosti, ki ga je pri tem spremljala, zapisi v zadnjem delu knjige pa so povezani predvsem z njegovo stalno vrnitvijo domov. Kaj je bil glavni motiv za njegovo vrnitev? »Več jih je bilo, a najpomembnejši, da sem se preprosto odločil, da je bilo dovolj tujine in grem domov. Lastnik hotela me sicer ni pustil kar tako, naj v dveh letih izučim svojega naslednika, potem pa lahko grem,« pove in doda, da je bil njegov cilj med drugim tudi nakup visoškega dvorca in njegova obnova. Interes je bil še toliko večji, ker očetu zaradi vnaprej domenjene dražbe leta 1963 to ni uspelo. Tokrat so ponudili najem, a Vladimir nanj ni pristal. »'Pa naredimo Premetovca,' sem si rekel, poiskal pravega arhitekta Matjaža Krajnika, ga povabil v hotel v Švico, da mu pokažem nekatere detajle, ki sem jih želel tudi v domači hiši, in lotili smo se dela. Prenovljeno gostišče sva odprla skupaj s takratno partnerico Andreo Peters, po rodu Nemko,« je prisotnim pripovedoval Vladimir Ahlin, ki se ga je odtlej kot gospodarja hiše prav tako prijelo ime Premetovc.

Gostišče konec devetdesetih let in na začetku novega tisočletja žal ni zaživelo. »Mogoče je bilo vse skupaj malo prezgodaj. Ko zdaj pogledam nazaj ... Ljudje so bili v novem družbenem sistemu pripravljeni zamenjati avtomobile, medtem ko je bilo v gostilni pomembno le, da je bila na meniju klobasa. Danes restavracije, kakršno sem sam načrtoval, kar dobro uspevajo.«

»Bi še enkrat ponovil enako pot?« se je glasilo Bogatajevo vprašanje ob zaključku večera, Premetovc, ki je prejšnji petek praznoval tudi osebni praznik, pa je odgovoril: »Zagotovo bi storil enako, a bi se najbrž nekoliko prej vrnil domov. Ampak za nazaj ni mogoče nič spremeniti.« Pove, da bi imel tudi številnejšo družino (ima hčer Laetitio Fanny in vnuka Mathiasa), je pa vesel, da še vedno živi v domači hiši. Ta je sicer naprodaj in bržkone bo do prodaje tudi prišlo, a kot pravi, bo čisto blizu sezidal novo hišo.

Čeprav gostišče Premetovc že precej let ne obratuje, je bilo pred tednom dni v hiši spet svečano in prijetno, le da se za točilnim pultom tokrat ni naročala izbrana hrana in pijača po meniju, ampak knjiga Vrnitev Vladimirja Ahlina - Premetovca.