Delodajalec močnejša stran

Pred kratkim je minilo trideset let, odkar je bil ustanovljen Svet gorenjskih sindikatov. Ob tem so strnili dosežke preteklih let, nas pa je zanimalo predvsem, kakšno je njegovo današnje delovanje. K pogovoru smo povabili predsednico Nežko Bozovičar.

Na kaj ste iz obdobja tridesetih let delovanja Sveta gorenjskih sindikatov najbolj ponosni? Kaj šteje kot vaš največji dosežek?

V preteklih tridesetih letih se je zgodilo ogromno stvari. Postali smo prepoznavna sindikalna organizacija v celotnem slovenskem prostoru. Pridobili smo reprezentativnost v več dejavnostih. Z delodajalskimi in sindikalnimi organizacijami sodelujemo na ravni države. Ključno pa je, da ostajamo zvesti našim članom in jih vedno postavljamo na prvo mesto. Prepoznavni smo po dobro organizirani, visoko strokovni in vsem članom neposredno dostopni pravni službi, na katero se lahko obračajo vsak dan, v zvezi s katerim koli vprašanjem, ki jih muči. Lahko rečem, da smo najbolj ponosni na pristen stik s člani, ki smo res vsak trenutek na voljo, na prijateljske odnose z našimi sindikalnimi zaupniki in na visoko strokovnost, ki jo prepoznajo ne samo člani, pač pa tudi številni delodajalci in druge organizacije, s katerimi sodelujemo.

Presegate gorenjski teritorij, kje je zdaj torej vaše mesto na slovenskem sindikalnem zemljevidu?

Svet gorenjskih sindikatov združuje člane po celotni Sloveniji, seveda pa je zaradi zgodovinske pogojenosti največ naših članov iz gorenjske in osrednjeslovenske regije. Kot reprezentativna sindikalna organizacija sodelujemo na nivoju države z drugimi reprezentativnimi sindikati in delodajalskimi organizacijami pri pogajanjih za kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine Slovenije in kolektivno pogodbo za elektroindustrijo Slovenije. Preko Zveze reprezentativnih sindikatov Slovenije, katere ustanovitelji in člani smo že deset let, in preko partnerskih sindikalnih central sodelujemo tudi v različnih strokovnih skupinah pri pripravi podlag za delovno pravno in socialno zakonodajo. Tudi z drugimi sindikalnimi organizacijami po večini zelo dobro sodelujemo, saj se srečujemo po podjetjih, kjer imamo člane, in tako imamo skupne cilje, to je, da si prizadevamo za konstruktivne rešitve, ki so vedno v korist delavcev.

Kakšne so trenutno razmere, v katerih delujete sindikati? Kako jih obvladujete?

Ko je gospodarski razcvet ravno začel kazati svoje sadove in smo se z delodajalci lahko uspešneje dogovarjali za boljše delovne pogoje in za višje plače ter regrese, se je pojavil koronavirus, ki je dodobra stresel gospodarstvo. Nastale so izredne okoliščine, ki pa vedno prinesejo s seboj številna odrekanja in tudi kršitve na področju pravic delavcev. Tako so se tudi sedaj začela pojavljati odpuščanja, nekateri delodajalci ne najdejo denarja za odpravnine, številni pritiskajo na nižanje regresov ali na zmanjševanje delovne uspešnosti, dviganja plač so se ustavila. Spet se bojimo za delovna mesta. Ko pa so ljudje prestrašeni, dopuščajo tudi več kršitev in so pripravljeni več potrpeti, kot bi sicer. Da bi čim bolj omejili kršitve, sindikalne zaupnike in člane sindikata stalno ozaveščamo o njihovih pravicah, za sindikalne zaupnike pa pripravljamo tudi številna izobraževanja v zvezi z aktualnimi tematikami. Iz izkušenj lahko povem, da so zelo pomembni izobraževanje sindikalistov, stalna komunikacija, izmenjava izkušenj in znanj, kajti v tem primeru je kršitev pravic bistveno manj. Seveda smo tudi zaposleni v Svetu gorenjskih sindikatov stalno na terenu in v stiku s člani in tako ugotavljamo morebitne nepravilnosti in nanje opozarjamo delodajalce ter seveda naredimo vse, da delodajalci nepravilnosti odpravijo.

Kaj vidite kot največji problem glede zdajšnjega položaja delavcev?

Delavci še vedno, kljub pogodbi o zaposlitvi, ki je dvostranski dokument, niso partnerji in enakopravna stranka v delovnem razmerju. Delodajalec je močnejša stranka in prevečkrat se zgodi, da zaradi svoje premoči nad delavci od delavcev zahteva več, kot je njihova svobodna volja. Delavci se tako počutijo ujeti v delovnem razmerju, z občutkom, da niso koristni, da so celo izkoriščeni in da samo izpolnjujejo navodila nadrejenih. Če delavec na delovnem mestu ne uživa in ne vidi smisla svojega dela, potem je produktivnost lahko zelo vprašljiva. Delavci si želijo predvsem dostojnih in zdravih pogojev za delo, delovni čas, ki jim ustreza, in ustrezno plačilo za delo. Pogosto je prav delovni čas tisti, ki je lahko velika ovira do dostojnega dela. Predvsem mladi si želijo bolj proste roke in bolj fleksibilna delovna mesta, kjer si delovni čas določajo sami. Starejši pa si seveda želijo varnost in predvidljivost ter ustaljene urnike dela. Delodajalci pogosto ne znajo prisluhniti različnim interesom in izkoristiti prednosti različnih kategorij zaposlenih. Delavcev, ki le strogo sledijo navodilom delodajalca in ne želijo biti aktivno vpeti v delovni proces, je vedno manj. ?