Trije Gorenjci so se podali peš od Cerkelj do Ankarana

Besedilo: Janez Kuhar
Kategorija: Zanimivosti / / 14:40

Trije Gorenjci – sestrični in bratranec Helena Verbič, Olga Sajovic in Tone Okorn – so se odločili, da preizkusijo moč in vzdržljivost na nekoliko daljšem pohodu, in sicer od Cerkelj do Ankarana.

Cerklje – Polni dobre volje in pripravljeni za dolgo pot so se cilju naproti podali 18. junija. Prej so si začrtali okoli 35-kilometrske dnevne etape s predvidenim časom hoje osem ur ter napolnili nahrbtnike z rezervnimi oblačili in čevlji; s seboj so vzeli še dežnike, pelerine in sandale, ki so po besedah Sajovičeve odigrale tudi pomembno vlogo. Manjkali niso niti obliži za žulje, za katere se je sicer izkazalo, da bi jih moralo biti več, zato so spotoma obnovili zaloge. Prvi dan jih je pot vodila skozi Vodice do »bajerja« v Šmartnem pod Šmarno goro, tam si je Tone privoščil osvežitev. »Ker sem imela obute trde pohodne čevlje, so me začeli peči podplati. Temu nisem posvečala prevelike pozornosti in se je na podplatu naredil prvi žulj. Potrebni so bili že obliži in tudi hitrost hoje se je upočasnila,« se spominja Olga. S Heleno sta prenočili v pravljični leseni hišici pri gospe Danici v Dragomeru. Naslednji dan so se odpravili proti Vrhniki ter se med potjo posladkali s češnjami in jagodami, kosilo pa imeli v Logatcu. Za pomoč in spodbudo so se jim pridružile Tonetova dekleta (Jana, Lucija in Manca) in tako so skupaj krenili proti Kalcam ter se vzpeli na 800 metrov nadmorske višine do Podkraja - Hrušice. Mišice in žulje so že pošteno čutili, a dobra večerja, za katero je poskrbela gospa Nevenka iz Stare pošte, jim je spet dala voljo in moč. Tretji dan so hodili po makadamu in gozdnih poteh, kar je bil v primerjavi z asfaltom pravi užitek. Ogledali so si tudi grad Predjama, nato pa pot nadaljevali proti Razdrtemu. »Želodčki so spet terjali svoje. »Utrujenim in lačnim nam je gospodinja ob poti dala jabolka in posušeno sadje, usmilil se nas je gospod iz kioska pod Nanosom in nam za prvo silo odstopil svojo malico,« pripoveduje Sajovičeva in dodaja: »Tudi hitrost ni sledila planu, zato se je podaljšal čas hoje. K sreči je imel Tone dovolj moči in volje za vse tri. Pripomogel je, da sva stisnili zobe in nadaljevali pot do kmetije Vrbin v Kačičih. Naspani in po dobrem zajtrku smo se odpravili proti Kozini, privoščili smo si prvo kavico pri prijaznem mladeniču na Klancu, dobili smo tudi točne napotke glede poti, ki je vodila do gradu Socerb, enkratne lokacije, s katere se vidi od Kopra do Trsta, predvsem pa dolgo pričakovano morje.« Sledil je spust do Ospa in kosilo, potem pa je bilo treba priti do Škofij, ki so na drugi strani hriba. Olga in Tone sta se podala še na zadnji del poti, ki pa je je hitro zmanjkalo, saj se pripravlja trasa za drugi tir in je celoten hrib gradbišče. Naš cilj je bil pri školjčišču v Ankaranu.« Kot je še pojasnila Sajovičeva, so domači s hčerko Anito na čelu pripravili zaslužen sprejem z medaljami in s transparenti. Morje pa je bilo blagodejno za utrujene noge.