Kar odšla si

Mama moja, odšla si iz mojega življenja. Že kot majhna deklica sem vedela, čutila, da je v naši družini nekaj zelo čudnega. Spomnim se, kako sem pogosto stala med tabo in očetom, medtem ko sta se vidva prepirala. Stalno si grozila z odhodom. Počakala si, da sem dopolnila 18 let, in nato si preprosto izginila. Oče ni vedel, kje si, niti se ni trudil, da bi te poiskal. Tvoji starši so samo rekli, da si bila vedno zelo čudna. Jaz niti nisem bila tako zelo presenečena, saj si to ves čas govorila.

Redno sem doštudirala in opravila prakso v tujini. Moj poklic je delo z ljudmi. Srečujem zelo težke družinske zgodbe in si pogosto rečem: »Povsod isto 'sranje'.« Pred leti sva se na morju slučajno srečali. Živiš v tujini. Vem, da si v zelo čudni družbi. Bilo ti je nerodno, jaz pa nisem vedela, kaj naj naredim s seboj v tvoji bližini. Očitala si mi hišo, ki mi jo je zapisal tvoj oče. Očitala si mi, kakšen neumen otrok sem bila. Zamerila si mi, ko sem se v vajinih prepirih postavila na očetovo stran. Nekaj si še govorila, vendar sem se popolnoma odklopila od tvojih besed. Pred dnevi sem ti poslala elektronsko sporočilo. Nestrpno sem čakala odgovor. Upala sem, da me boš povabila na srečanje. Dobila sem vse kaj drugega in na koncu še zahtevo, naj izbrišem tvoj elektronski naslov in naj te nikoli več ne kontaktiram.

Že nekaj časa hodim na terapije in skupine. Izjokala sem svojo zgodbo, malo je odlegalo, v celoti pa ne. Verjetno nikoli ne bo. Sreče s fanti nimam. Stik s starimi starši mi veliko pomeni. O tebi nočeta govoriti. Po tvoji prepovedi stika sem se dokončno odpovedala upanju o nama. Boli tako neizmerno. Hkrati sem prišla do točke, ko sem stopila na pot odpuščanja.

Želim pa, da veš. Moja mama si in nikoli se ne bom odpovedala hrepenenju po tebi. Zrasla sem iz tvojega tkiva in vse življenje sem hrepenela po tvoji bližini, po tvojih objemih. Odpuščam ti tvoj hlad. Odpuščam ti, ker vem, da v srcu trpiš vsaj toliko kot jaz. Verjetno precej bolj, saj mora biti v tebi nekaj groznega, da se odpoveš svoji hčerki. Razumem, da me nočeš videti, istočasno moje telo vleče k tebi. Morda se bova spet kje srečali. Če prej ne, v nebesih. Menda, tako učijo, obstaja neka ljubezen, ki umije takšne rane. Kako naj to vem, če v meni živi le bolečina zavrženosti, nesprejetja? Kaj je to ljubezen, ne vem, nikoli nisem vedela. Ljubezen do hribov, živali, narave, poklica. Ampak kako je, ko te ima mama rada, tega ne vem. Pravijo, da je to zelo lepo. Morda se srečava in te vprašam, ali ti poznaš materino ljubezen. Da je to občutek, ki te spremlja vedno in povsod. Še potem, ko mama umre. Ti si še živa, pa mi je ne zmoreš dati. Imela bom otroke, takrat te obiščem in ti razložim, kakšna je materinska ljubezen. To bo moje darilo tebi.