Mobilnost po tržiško

»Začenja se intenzivnejši del kolesarske sezone, četudi so vremenske razmere letos dopuščale urbano kolesarjenje preko cele zime. Kolesarim po domači občini in v sosednjih – Naklo, Radovljica, Cerklje, Šenčur ... V naštetih občinah je vse več označenih kolesarskih pasov – kolesarskih stez, zlasti na (predvidevam) cestah v občinski pristojnosti. V tržiški občini za zdaj še nisem opazil niti ene. Zlasti za varnejši dostop s kolesom iz južnega dela občine v središče Tržiča bi bile označene kolesarske poti velikega pomena. Ob ukinitvi pošte, bankomata itd. v Križah smo krajani v pogosto obiskovanje Tržiča sploh primorani. Občinske ceste, npr. v smeri Zadraga–Žiganja vas–Sebenje–Križe–Pristava–Zg. Preska–Tržič zagotovo omogočajo označitev kolesarskih pasov.

Občina Tržič se pogosto (samo)predstavlja kot kolesarjem prijazna občina. Nekaj smeri za gorsko kolesarjenje v gozdnem in gorskem področju je od nedavno res označenih. Lepo in pohvalno z rekreacijskega vidika. Vendar z vidika mobilnosti je pomembno tudi urbano kolesarjenje. Pred leti je bila na občinski ravni sprejeta Celovita strategija prometa. Iz rezultatov anket se spomnim velike podpore ureditvi varnejših cestnih kolesarskih poti. Za zdaj kakršnekoli konkretizacije CSP na področju tržiške občine nisem opazil, posebej ne glede urbanega kolesarjenja oziroma mobilnosti. Zelo podobno je žal stanje s potmi za pešce. Najbolj drastičen primer je pločnik v Snakovem, uradno prepoznavna najbolj nevarna točka šolskega okoliša OŠ Križe. Ureja se že več kot četrt stoletja, vsaj en mandat nekdanjega in vse mandate aktualnega župana.

Zanima me, ali so obravnavane označene kolesarske steze na občinskih cestah (vsaj) predvidene. Če so, kdaj bo vsaj kaj od načrtovanega realizirano. Če ne, kaj so razlogi za nerealizacijo. Kako, da se v Tržiču ne da, v sosednjih občinah pa, že pred nekaj leti.«

Pismo z zgornjo vsebino sem 10. marca letos poslal županu mag. Borutu Sajovicu in direktorici občinske uprave dr. Metki Knific Zaletelj, do 23. maja nisem dobil nikakršnega odgovora oziroma pojasnila. Odgovarjanje na zastavljeno vprašanje je stvar obče vljudnosti, osebne kulture pač. V primeru javnih funkcionarjev brez dvoma izraža tudi kulturno raven institucije, ki jo predstavljajo. Izkaz prijaznosti občinskih uradnikov do občanov. Neodgovor predstavnikov tržiške občine je zgovoren sam po sebi: res je, (še) nič na tem področju nismo uredili. Morebitna zapoznela reakcija bo najbrž: ukvarjali smo se z epidemijo. A ta je bila razglašena šele 13. marca, 23. maja je že precej časa po njenem uradnem koncu. Morda bom dočakal odgovor z objavo v Gorenjskem glasu. Mnogo raje bi ga, z mnogimi, z označenimi varnimi kolesarskimi pasovi na nekaterih tržiških cestah.

V enem slovenskih časnikov je te dni Aidan Cerar z Inštituta za politiko prostora iz Ljubljane med drugim dejal: »Eden od učinkov epidemije so tudi zmanjšane kapacitete javnega potniškega prometa … Ker se predvsem danes premikamo na kratke razdalje, sta lahko hoja in kolesarjenje idealna načina premikanja ... Hoja in kolesarjenje se kažeta tudi kot ena bolj varnih načinov potovanja v smislu upoštevanja fizične distance.« (Delo, 21. 5. 2020) Zanimivo bi bilo slišati mnenje zgoraj naslovljenih na pobudo in mnenje strokovnjaka. Imenovani inštitut je v okviru prilagajanja prometa za življenje med epidemijo objavil tudi razpis za oblikovanje in izvedbo ukrepov za izboljšanje pogojev za kolesarjenje in hojo, kot del aktualnega projekta Life, sofinanciranega iz evropskih sredstev. Razpis se je iztekel prav te dni. Verjamem, da je tržiška občina kandidirala na razpisu.

Janez Kavar, Križe