Franckinih devetdeset

Petnajstega maja pred devetdesetimi leti je še v prejšnjem tisočletju na Srednji Beli na svet prijokala Francka Govekar. Da v hiši živi ženska, ki praznuje visoki jubilej, oznanja veličasten ženski mlaj – roža z velikimi rdečimi cvetovi na vrtu pred hišo, kjer slavljenka živi.

Že zgodaj dopoldne je bilo živahno. Obiskali so jo bližnji sosedje, zadonela je harmonika. »Ob prijetnem kramljanju, dobri kapljici in prigrizku se kar nismo mogli ločiti,« je zapisala Marija Velikanje.

Kljub tegobam, ki so se pojavljale skozi Franckino življenje, je ostala prava borka, nadaljuje Velikanjeva. »Preživela je vojne grozote in s tem veliko strahu in pomanjkanja. Za vedno se je morala posloviti od dveh sinov, ki sta odšla v mnogo prerani grob, kasneje pa še od moža. Ostal ji je le najmlajši sin Marko z družino, Francka pa ima tudi tri vnukinje in že štiri pravnukinje.«

Kljub raznim boleznim in tegobam je Francka Govekar dočakala častitljivo starost, saj jo predvsem dobra volja, prijaznost in delo držijo pokonci.

Lepi spomini vedno ostanejo, pravi Velikanjeva. Tako se spominja, kako so pred šestdesetimi leti nabirali borovnice za prodajo in je imela gospa Francka vedno najlepše. »Take z meglico ''povrh'', mi, otroci, pa bolj mokre. In potem je pokojna Lojzlnova Cilka kar njene potresla čisto na vrhu zabojčkov, da so bili vsi lepi.«

Francka goji tudi strast do gobarjenja. »Ko pa jo vprašam, ali še kaj dela rezance, mi reče: ''Ja, včeraj sem jih naredila iz desetih jajc.'' Res je še korenina,« zaključi Velikanjeva.

V Društvu upokojencev Preddvor slavljenki želijo še naprej trdnega zdravja in dobrega počutja v krogu svojih najdražjih.