Po pouku še na tortico

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 1. september 2014 / 12:34

Prvi šolski dan za vsakega posameznika predstavlja izjemen dogodek v življenju, čeprav je bil za nekatere bolj, za druge pa manj poseben.

Začetek novega šolskega leta je gotovo najbolj razburljiv za prvošolce, saj jih sprem­ljata tako radovednost pred novimi spoznanji kot strah pred neznanim. Zato se tudi v šolah potrudijo, da je sprejem na prvi šolski dan karseda prijeten, navadno pa tudi starši s kakšno gesto poskrbijo, da otrokom prvi šolski dan ostane v lepem spominu, četudi je to le kepica sladoleda po končanem programu v šoli. Kako se spominjajo svojega prvega šolskega dne, pa so nam zaupali tudi minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo in nekateri gorenjski ravnatelji.

Dr. Jernej Pikalo: »Glede na to, da od mojega prvega šolskega dne mineva že 32 let, je spomin nanj že nekoliko zbledel. Kljub temu mi je ostalo v spominu, da je bil prvi šolski dan krajši, kot sem pričakoval, in se je končal prej, kot so se pred tem končevali dnevi v vrtcu. Kaj točno smo tisti dan počeli v šoli, žal ne vem več, se pa spomnim, da sta me po tem starša peljala na tortico v bližnjo slaščičarno. Ta gesta staršev se mi je tako vtisnila v spomin, da sem jo, tokrat sam kot starš, lani ponovil, ko sva s soprogo na prvi šolski dan v šolo pospremila najinega sina.«

Milan Rejc, ravnatelj OŠ Gorje in predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije: »Moj prvi šolski dan sega v leto 1962. Spominjam se ga bolj bežno. Vem, da smo imeli tudi neke vrste sprejem in skromno pogostitev. Zagotovo pa to ni bilo v taki obliki, kot je danes. Kakovost programa osnovne šole je v primerjavi s preteklostjo bistveno višja in program bolj bogat. Vse to pa po mojem mnenju znamo premalo ceniti, saj smo se v teh letih kar navadili, da je vse to samoumevno. Dokaj nejasno so začrtane pravice in odgovornosti učencev. Preveč je sklicevanja na pravice, na odgovornosti pa se rado kar pozablja. Ne glede na vse je po mojem mnenju na prvem mestu v vsaki šoli ustrezno usposobljen kader in profesionalen odnos do dela. Če je na tem področju vse v redu, se tudi kakšen računalnik manj na šoli ne pozna tako bistveno. To velja tako za čase pred petdesetimi leti, ko sem sam obiskoval šolo, kot danes.«

Marijan Pogačnik, direktor Biotehniškega centra Naklo: »V mladih letih sem živel v vasi Nemilje, zato smo morali do podružnične šole Podblica pešačiti približno dva kilometra po gozdu in navkreber. Prvi dan so nas spremljali starejši, kasneje smo hodili sami. Spominjam se prijetnega druženja in dobre malice. Vseh skupaj nas je bilo zelo malo, okrog dvajset v vseh štirih razredih, zato je bilo bolj domače vzdušje. V peti razred smo odšli v Osnovno šolo Stražišče. To je bil za nas ponovni začetek, saj smo prišli v novo okolje in med večje število učencev. Srednjo kmetijsko šolo sem obiskoval v Novem mestu, zato sem stanoval v dijaškem domu. Tudi v srednji šoli je bil prvi dan zelo slovesen in smo bili zelo ponosni, da smo že v srednji šoli.«

Franc Rozman, ravnatelj Gim­nazije Kranj: »Prvi dan na Gimnaziji Kranj sem na spisku našega oddelka najprej opazil, da so moje sošolce iz osnovne šole razporedili drugam. To je bil šok, ki ga je bilo v naših časih mnogo lažje prenesti, kot ga je današnjim generacijam. Pritožiti se nisem mogel nikomur. V šoli nisem vedel, komu bi se lahko, doma pa staršev raje nisem vznemirjal s takimi malenkostmi. Prvi dan sem tako pred učilnico 4, med tistimi sivimi zidovi, precej tesnobno opazoval svoje nove sošolce in predvsem sošolke. V osnovni šoli so nam povedali, da bo v gimnaziji veliko težje, tako da sem z velikim strahospoštovanjem čakal, kaj se bo zgodilo v naslednjih urah in naslednjih dneh. Prvič sem bil vprašan po treh dneh šolanja, za oceno seveda, potem je pa šlo. In na gimnaziji sem preživel najlepša leta moje mladosti. Najbrž tudi zato še vedno vztrajam na naši šoli. Hodnike pa smo prebarvali v svetlejše odtenke in tudi luči na hodnikih so prižgane (vsaj prvi dan), da novinci danes ne občutijo nobene tesnobe, ko čakajo na prvo šolsko uro.«

Ivka Sodnik, ravnateljica OŠ Orehek: »Svojega prvega šolskega dne se sploh ne spomnim, saj mislim, da je bil to zame dokaj navaden dan. Prvi razred sem namreč 'delala' že vse leto pred vstopom v osnovno šolo. V šolo sem si namreč želela že leto prej, ko je začela šolo obiskovati moja prijateljica Marija. Ker sem tako močno vztrajala, me je mama res peljala v šolo. A spomnim se, da me je ravnatelj vzel v naročje, me dvignil visoko v zrak in rekel: 'Punčka, ti si pa še premajhna. Pridi prihodnje leto.' Kljub temu sem se tisto leta naučila brati in pisati. Vem pa, da nas v šolo niso spremljali starši, ampak smo skupaj hodili vaški otroci, pri čemer so starejši pazili na mlajše. Skupaj nas je hodilo okrog dvajset in s potjo v šolo so bila povezana najlepša doživetja. Danes pa se otroci komaj poznajo med sabo, spremenil se je tudi odnos do šole. Otrokom moramo zaupati, da zmorejo, in jim dati priložnost, da so sami odgovorni za svoje obveznosti.«