Preprosto – Ines

Ines se bliža petdesetemu letu. Pravi, da je hvaležna času, ki se ne ustavlja. Z leti nekatere zgodbe, ki so se ji zgodile, zato ne bolijo več toliko. Ker je tudi precej vztrajna in trmasta, ji je uspelo, da se ima danes lepo, da je srečna in da lahko o preteklosti govori, ne da bi jo bolelo srce.

»Okoli sebe imam veliko ljudi, ki o sebi komaj kaj povedo. Zelo težko razkrijejo, da so se jim dogajale tudi slabe stvari, zanikajo, da bi jim bilo hudo, solze imajo za nekaj manjvrednega. Še huje: celo mene nezavedno silijo, da pristajam na podobno masko, kot je njihova, ki ji, vsaj na zunaj, celo verjamejo. Morda sem bila pred davnimi leti del tega tropa, upam le, da ne za dolgo,« pomodruje na začetku najinega pogovora.

Prepričana je, da so se ji krivice in ponižanja, ki jih je doživljala, zgodili s posebnim namenom. Nikoli ni jemala tablet, čeprav bi jih tudi brez recepta zlahka dobila. Antidepresivov je na ''prostem trgu'', kolikor hočeš. Ines trdi, da je marsikomu o svojih psihičnih tegobah težko razlagati zdravniku, raje uberejo lažjo pot: kupijo si zdravila na črnem trgu. Vsi bi bili radi lepi, srečni, uspešni, radi bi vzbujali zavist pri tistih, ki se slabše znajdejo.

»Veliko Save je preteklo, kar sem jih ''skužila'',« razlaga sogovornica. »Bilo je že pred leti, ko je imela mama težave z ravnotežjem. Obiskovala je splošnega zdravnika, a ji ni znal pomagati. Namesto da bi jo poslal k specialistu, ji je vsakič znova predpisal nova zdravila. Ko sem nekoč potarnala pred kolegicami, da se mama spreminja v odvisneža od zdravil, so bile vidno zgrožene, češ ti se pa res ne znajdeš! ''Naredi v ordinaciji sceno, zagrozi zdravniku, da se bo o njem pisalo v medijih, če ne bo ukrepal, kot je treba!'' so mi svetovale. Takrat sem spoznala, da pregovor, da se počasi daleč pride, ne drži več. Pametni so ga posodobili in prilagodili lastnim potrebam: z grožnjami se vse dobi, kar se hoče!

Zaradi mame ne zaradi sebe sem upoštevala njihov nasvet. Se je zdravnik ustrašil moje grožnje ali pa je sam sprevidel, da mama nujno potrebuje specialista?«

Kmalu je spoznala, da ima ogromno ljudi, s katerimi se je družila, nekoga v šahu. Nekateri so se celo hvalili, kako koristno je o drugih nekaj vedeti, kajti s pomočjo neprijetnih informacij se je dalo tudi izsiljevati. Predmet izsiljevanja je bil zelo različen, odvisen od potreb posameznikov, ki so to počeli. »Hudo mi je bilo, ker so bili izsiljevalci na videz čisto običajni, vsakdanji posamezniki, celo cenjeni in spoštovani,« je nadaljevala Ines.

»Zdi se mi, da sem bila že v otroštvu magnet za tiste, ki so se želeli nad nekom znesti. Nekaterih učiteljev in tudi sošolcev sem se na smrt bala, zato sem se jim izogibala, če sem se jim le lahko. Bom povedala primer: Pela sem v pevskem zboru, in to drugi glas. Kadar se me je premalo slišalo, je zborovodja zabevskal name, naj malo bolj odpiram kljun. Prijateljici, njen oče je bil zobozdravnik, pa je zmeraj prijazno namignil, naj se potrudi, da bo njen glas prišel bolj do izraza.

Obiskovala sem že srednjo šolo, ko nama je s prijateljico nekoč na štopu ustavil eden od učiteljev iz osnovne šole. Sprva me ni prepoznal, morda zato ne, ker sem si v puberteti nabrala kar nekaj novih kilogramov. Beseda je dala besedo, in ko sem mu povedala, čigava sem, me kar naravnost vpraša, kam sem šla delat. V katero tovarno. Kar otrpnila sem! Prijateljica mi je stisnila roko, učitelju pa povedala, kako pridna sem. Ta se je začel krohotati. ''Nemogoče!'' je vzkliknil, ko je prišel do sape. ''A veš, da je bil tvoj oče zabit kot štanga v tla?'' Besede so me zelo prizadele in tudi užalile. Kako si je upal?! Pa si je! Zmeraj ga je imel za manjvrednega, če je le mogel. To mi je kasneje povedal ata, ki je prav tako trpel, ker so se do njega zviška obnašali. Drži, da je imel le šest razredov osnovne šole, a je s pridnostjo dosegel, da nam denarja ni nikoli manjkalo. Imeli smo vikend na morju, z mamo sta po upokojitvi veliko potovala … Na zunaj smo še zmeraj živeli precej skromno, to pa zato, ker se je oče nenehno bal strupenih in škodoželjnih jezikov.

Med študijem sem spoznala Jerneja, s katerim sem se kasneje, pri dvaintridesetih tudi poročila. Vmes se je nama zgodil daljši odmor, in to samo zaradi strupenih jezikov. Nenehno so ga dražili zaradi moje debelosti. V šali so mu dopovedovali, da ne bo preživel, če se taka bajsa debelajsa spravi nanj. Ko bi vi vedeli, kako sem se trudila, da bi shujšala, pa brezuspešno! Bolj kot sem se žrla, bolj so se kopičili kilogrami. Potem je nekdo ponaredil mojo fotografijo. Četudi je večina dobro vedela, da je ponaredek, so se debeluški, ki je gola plesala okoli droga, vseeno na ves glas smejali. Tudi Jernej se je, kar me je zabolelo v dno srca. Ko je videl, da me je prizadel, se mi je opravičeval, a ga nisem želela več videti. Še dobro, da so me starši podpirali in mi pomagali pri selitvi v Maribor. Daleč stran od hudobnih ljudi, ki so uživali, ko so me zasmehovali in poniževali. Ni bilo lahko! V mesecih, ko sem se smilila sama sebi, sem diplomirala in si našla prvo službo. Bila je bolj kot ne izhod v sili, četudi me je bil oče še zmeraj pripravljen finančno podpirati. Nekaj časa sem lahko igrala sivo miško, a že po nekaj mesecih je udarila na dan moja narava: če sem opazila, da ni bilo kaj prav pri organizaciji dela, sem se oglasila. Zdelo se mi je krivično, da se ne bi, saj sem zato študirala in se mi je zdelo, da vem marsikaj, česar drugi ne. Ko bi le bila tiho. Nihče od nadrejenih z mojimi dobronamernimi pripombami ni bil zadovoljen. Pa se je spet začelo. Zlobna beseda tu pa tam, kar naenkrat se nihče ni več hotel družiti z menoj na malici, ob kavi. In to čeprav sem s svojo doslednostjo podjetju prihranila nekaj deset tisoč nemških mark! Nekega jutra sem dobila na mizo hruško, zavito v papir, na katerega je nekdo natipkal otroško pesmico: ''Hruška debeluška na vejici čepi, vetrček popiha, hruška odleti.'' Tudi prav, sem si rekla – in začela iskati novo službo. Na voljo sem imela kar nekaj ponudb, saj je bil moj profil izobrazbe takrat zelo iskan. Tja, kjer so med zaposlenimi prevladovale ženske, nisem šla niti na razgovor. Tudi boljši pogoji za delo me niso premamili. Za vse življenje sem imela dovolj slabih izkušenj z ženskim kolektivom.

Nekaj časa sem za neki pihalni orkester urejala nastope, skrbela za njihovo zunanjo podobo, sponzorska sredstva, ki so jih potrebovali tudi za različna sodelovanja na nastopih zunaj meja. Ravno sem praznovala trideseti rojstni dan, bila sem zlovoljna, žalostna, razočarana predvsem nad sabo. Potem pa me je neformalni vodja (starosta) orkestra po večerni vaji povabil na ogled starega mlina, ki ga je obnovil tudi za srečanja s prijatelji ob kozarčku vina. Odzvala sem se vabilu, zakaj se ne bi, možakar se je bližal sedemdesetemu letu, zame je bil nenevaren in star kot zemlja.

(Nadaljevanje prihodnjič)