Žalost onkraj sanj

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 30. maj 2020 / 20:06

»Če si se v take okoliščine rodil kot ženska, je bilo že vnaprej brezupno. Lahko bi rekli, da je bilo tudi do neke mere pomirjujoče: vsaj prihodnosti se ti ni bilo treba bati. Vedeževalke so na cerkvenih sejmih resno prebirale prihodnost z dlani le fantom; pri ženskah vsa ta prihodnost tako ali tako ni bila kaj prida. Nobenih možnosti, vse je bilo že vnaprej določeno: plaho spogledovanje, hihitanje, kratek hip spozabe, odtlej nekoliko odtujeni, resnobni pogled, ki je že napovedoval poraz, prvi otroci, v kuhinji še malo posediš po gospodinjskih opravilih, že od nekdaj te nihče ne posluša, tudi sama vse pogosteje preslišiš druge, pogovarjaš se sama s seboj, nato te bolijo noge, krčne žile, le še mrmranje v snu, rak na rodilih, s smrtjo pa se prerokba že tudi izpolni. Postaje neke igre, ki so se jo okoliške deklice pogosto igrale, so se imenovale: utrujena - slabotna - bolna - hudo bolna - mrtva. Moja mama je bila predzadnja od petih otrok. V šoli je bila bistra, učitelji so ji pisali najboljša spričevala, hvalili so predvsem njeno lično pisavo, a kaj, ko so šolska leta prehitro minila. Učenje je bilo igra, ki je bila za odraščajoča dekleta po končanem obveznem šolanju odveč. Ženske so se v tem času doma privajale na bodoče gospodinjenje. Ničesar jih ni bilo strah, občutile so le prvinsko bojazen pred temo in nevihto; občutile so le premene med toplim in hladnim, vlažnim in suhim obdobjem, ugodjem in nelagodjem. Čas je tekel med cerkvenimi prazniki, med zaušnicami zaradi skrivnega odhoda na ples, zavidala je bratom, rada je pela v zboru. Vse, kar se je sicer dogajalo po svetu, je bilo zavito v meglo; nihče ni bral časopisov razen nedeljskega škofijskega lista in še v njem le roman v nadaljevanjih …« (str. 15–16)

V letošnji pandemični pomladi smo dobili nov prevod knjige, v kateri je avtor postavil knjižni spomenik svoji materi, koroški Slovenki Mariji Sivec, poročeni Handke (1920–1971). Z branjem tega dela ne počastimo le lanskega nobelovca, ampak tudi stoletnico rojstva njegove matere. V sinovem portretu se nam izkaže kot lepa in nadarjena ženska, ki pa svojih darov v okolju in času, v katerem je živela, ni mogla udejanjiti. Sploh ni bilo predvideno, da bi jih, vse je bilo vnaprej določeno. O tem po svoje priča tudi fizično dejstvo, da tudi v domači hiši ni nikoli imela svoje sobe … Ne nazadnje: ta knjiga je zelo primerna za vstop v Handkejev svet.