Dvakrat dvojčki

Konec letošnjega junija sta Mojca in Janez Logar gostila zanimivo srečanje. Na Suhi pri Predosljah so se zbrale tri družine, ki imajo enako zaporedje otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčke.

Družina Rahne prihaja iz Šentvida nad Ljubljano, drugi dve z Gorenjskega: Logarjevi s Suhe pri Predosljah in Ovsenikovi iz Tenetiš. Barbara in Janez Rahne imata 18-letnega Jako, 16-letna Andreja in Roka ter Lucijo in Tinkaro, ki sta stari devet let. Podobno tudi Logarjeva: Matej jih šteje 18, Meta in Nika 16, Eva in Rok pa 12. Najmlajši udeleženci so bili člani družine Ovsenik, otroci zakoncev Tomaža in Darje: Nace ima pet let, Bine in Jakob štiri, Matevž in Cene sta stara eno leto.

»Rahnetovi so bili pred leti v časopisu kot velika družina. Poklicali smo v uredništvo, ali bi nam zaupali njihov naslov, in smo jih obiskali. Potem se nismo več videli, pisali smo si za novo leto. Ovsenikovi pa so praktično domačini, saj je oče Tomaž doma iz Predoselj, sedaj pa živijo v Tenetišah,« razlaga Mojca Logar, ki je bila s soprogom Janezom tudi glavni vezni člen srečanja.

Vseh skupaj jih je bilo 21, od tega 15 otrok. Logarjeva nadaljuje: »Družini iz Šentvida in Suhe imamo približno enako stare otroke, ki so se takoj ujeli in jih sploh ni bilo na spregled. So že šolarji, samostojni in angažirani na tisoč in enem koncu. Smo pa zato bolj nestrpno čakali Ovsenikove, kjer so dobili pet fantov v petih letih. Najmlajša dva sta ravno dopolnila eno leto. Kar nostalgično smo pogledovali na majhne otroke, saj jih že kar nekaj časa sami nimamo več.«

Skupno jim je bilo začudenje ob drugih dvojčkih, iskanje in poudarjanje razlik med njimi, da bi postali čim prej samostojne osebnosti, ne vedno v paketu z bratom ali sestro; pa poseben privilegij prvega otroka, ker je bil pač prvi in en sam. Pogovor je nanesel tudi na prevozno sredstvo, saj se vsi strinjajo, da je pri petih otrocih najbolj praktičen kombi. Pomembni sta tudi usklajenost pri delu in potrpežljivost. Logarjeva še pove: »Materialnih dobrin ni v presežku, kar pa je dandanes pravzaprav umetnost. Najlažje to dosežeš, če si v to prisiljen. Starši smo vedno bolj ponosni na svojo odločitev, da smo sprejeli več otrok – vsi smo pravzaprav dobili podarjenega petega otroka. Da je veliko bogastvo odraščati v družini z več brati in sestrami, pa znajo vedno bolj ceniti že tudi otroci sami.«