Ustaljene poti

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 27. maj 2020 / 08:26

Ljudje imamo pogosto svoje ustaljene poti, restavracije, jedi, izlete, pohode, kolesarjenja. Tja zahajamo in izlete ponavljamo, ker so nam ljubi.

Jaz sem zelo vesela, če grem vsaj enkrat v letu na Češko kočo ali pa na Ratitovec, po kolesarski poti iz Mojstrane v Rateče, čez Jamnik in Jelovico v Bohinj. Kadar sem na slovenski obali, grem vedno peš čisto ob morju iz Izole v Piran. Med ustaljene kolesarske poti sem lani uvrstila tudi kolesarjenje od Rateč v Pontebbo in pot po Braniški dolini. In prav Braniška dolina nas je vse skupaj tako prevzela, da je vredna ponovitve ne le enkrat na leto, tudi pogosteje. Tako smo se v nedeljo podali v vas Manče pri Podnanosu, kjer se je začelo naše kolesarjenje. Najprej nas je prijetno presenetil veter, ki nam je tokrat pihal v hrbet. Kaj je lepšega, kot neprometna pot, rahel spust, ki te po dobri uri pripelje do vasi Branik. Odlična gostilna in kosilo sta bila eden od magnetov, da sta Rok in Eva še šla z nama. Na družinskih izletih z vsemi otroki nismo pogosto obiskovali gostiln. Malica iz popotne torbe je bila najpogostejše okrepčilo. Sedaj, ko tudi jaz okušam, kako funkcionira povprečna družina z dvema otrokoma, si mislim, kako je to enostavno. V gostilni vprašata, če lahko naročita vsak svoje kosilo. Seveda lahko, ponosno odgovarjava. »A sladico tudi?« »Tudi, ni problema.« Kaj pa je to, si mislim, po drugi strani pa vem, da ju malo podkupim. Kako smo smešni. Dobro vem, kaj bi bilo, če bi ostala doma. Televizija v lepem sončnem vremenu je neizbežna, telefon in računalnik tudi. Poznam starše, ki skrijejo aparate in napeljavo. Potem pozabijo, kam so vso to kramo skrili, in na koncu vsi skupaj iščejo danes nepogrešljive naprave, ki pa otroke tudi poneumljajo. Torej: veter nam je pihal v hrbet, čebele v številnih premičnih čebelnjakih so že nabrale cvetlični med, akacija in lipa bosta kmalu medili. Vinska trta je že lepo ozelenela in vrtnice so v polnem razcvetu. Vozimo se še naprej proti Prvačini in pomislim, to je jedro aleksandrink. Od tod so torej mlada dekleta in matere najpogosteje odšle s trebuhom za kruhom. Doma so pustile nebogljene otroke, njive in može. Revščina jih je pognala v tujo deželo. V Egipt so odšle kot navadna kmečka dekleta, vračale so se kot gospe, svetovljanke. Pot smo nadaljevali čez Vipavska brda. Na vrhu se odpre imeniten pogled na Vipavsko dolino, ki jo obkroža Trnovski gozd. Kako je naša dežela lepa in predvsem raznolika. Uro vožnje, v katerokoli smer, pa je vse čisto drugače. In prav to me vleče na ustaljene poti, ki so pravzaprav vedno iste, moje doživljanje pa je vsakič novo in drugačno. Kupili smo še češnje in izletu ni več kaj dodati.

Gotovo imate tudi vi svoje ponavljajoče se rituale, običaje in poti, ki nas vlečejo, da jih obiskujemo vedno znova. Vseeno pa je vredno poiskati tudi kaj novega. Mnogi neznani kraji in ljudje nas še vedno čakajo …