Koronavirus kot priložnost

Za boljšo šolo (74)

Komaj se je malo poleglo nezadovoljstvo učiteljev in staršev s poučevanjem na daljavo, že se je napovedala nova huda ura. Konec aprila je namreč vlada med ukrepi sproščanja omejitvenih ukrepov omenila tudi ponovno odprtje šol za nekatere skupine učencev. Predvideno je bilo, da 18. maja znova pridejo v šolo učenci prvega triletja, po enem tednu pa še devetošolci in učenci z učnimi težavami ali negativnimi ocenami.

V šolski javnosti je začelo vršati, da je takšna odločitev preuranjena, da bo izvajanje varnostnih ukrepov po šolah nemogoče in da bodo ravnatelji ter učitelji izpostavljeni prevelikim tveganjem in odgovornostim. Seveda bodo vsi udeleženci učno-vzgojnega procesa poleg siceršnjih izpostavljeni še novi veliki odgovornosti, to je preprečevanju novih okužb. Začetni strah je razumljiv, hkrati pa nam je verjetno vsem jasno, da ne bomo mogli v nedogled tičati na varnem doma, nekateri (ali je mogoče teh manj škoda?) pa nam bodo po pošti pošiljali denar, skrbeli za naše zdravje, polnili trgovine in odvažali smeti.

Verjetno so ravnatelji in učitelji ves čas izobraževanja na daljavo po malem razmišljali in se pripravljali tudi na možnost ponovnega odprtja šol. Četudi so priporočila za prehod iz izobraževanja na daljavo v izobraževanje na šoli za učence prvega triletja, ki ga je pripravil zavod za šolstvo, videti na prvi pogled zelo zapletena, bi morala biti učiteljem povsem razumljiva in življenjska, saj svetujejo tak način poučevanja, ki naj bi bil v šolah že uveljavljen in preizkušen. Velika in hkrati razveseljiva novost je le ta, naj bo v posamezni učni skupini do največ petnajst učencev. Tega so si učitelji vedno želeli, saj poučevanje v tako majhni skupini omogoča veliko več individualnega dela in bolj pristen stik z učenci.

Zavod za šolstvo hkrati priporoča čim več učenja v naravi, česar bodo učenci izredno veseli, saj bo zunanja učilnica omogočala več sproščenega gibanja in opazovanja resničnega življenja. Učiteljem sicer naroča, naj prvi teden izobraževanja v šoli najprej preverijo, česa so se učenci naučili v večtedenski domači karanteni, in naj pri nadaljnjem učenju izhajajo iz tega. Naj ne gre za kontrolo, pač pa preverjanje in nadomeščanje morebitnih vrzeli v znanju. Z učenci naj utrjujejo le tista temeljna znanja, ki so nujno potrebna za nadgradnjo v prihodnjih letih in naj se ne trudijo vsega nadoknaditi. Zadnji tedni šolanja naj bodo namenjeni predvsem učenju zagotavljanja varnosti in socialno emocionalnemu učenju.

Poseben varnostni in higienski režim v šolah bo za otroke priložnost sistematičnega učenja vsakdanjih rutinskih opravil, kot so redno umivanje rok, potrpežljivo čakanje v vrsti, pogovor s sošolcem na primerni razdalji … Usvajanje teh veščin je celo del učnega načrta učencev prvega triletja, tako da lahko obdobje koronavirusa razumemo tudi kot priložnost za učenje pravil lepega vedenja z omejitvami, ki jih terjajo izredne razmere. Bo pa težko in hkrati odgovorno. Doslej je v šolah za takšno življenjsko učenje vedno zmanjkovalo časa, saj so bili učitelji ves čas pod pritiskom, da je treba predelati vso učno snov iz učbenikov in delovnih zvezkov. Ni bilo časa za pogovore in utrjevanje rutinskih opravil, da bi otroci zares dojeli, kakšen smisel imajo varnostno-higienski predpisi v razredu in zakaj jih človeška skupnost nujno potrebuje za preživetje in dobro počutje.