Koronaučitelji in žrtveniki

Za boljšo šolo (73)

Pred kratkim smo lahko prebrali javno pismo ene slovenskih osnovnošolskih učiteljic, ki poziva svoje kolege, naj prenehajo tarnati in v teh koronačasih primerno poskrbijo ne samo za učence, temveč tudi zase. Prepričana je, da je v teh izjemnih razmerah še bolj kot sicer vsakodnevno v zbornicah, prišel do izraza tipičen profil slovenskega učitelja, ki je stalni jamrač in pritoževalec nad razmerami v šolah. Pa vendar le redko kdo med njimi opusti učiteljski poklic in se oprime česa novega.

V navodilih strokovne skupine je bilo učiteljem v času učenja na daljavo jasno naročeno, naj na novo obravnavajo in utrjujejo predvsem temeljna znanja in ne vsega po vrsti, zato naj se v oddelčnih zborih s kolegi dogovorijo, kako bodo enakomerno porazdelili učne obveznosti med učence. V naših zbornicah je namreč ogromno pedagoških delavcev, ki si za samopotrditev in zaradi pomanjkanja strokovne samozavesti poleg obveznega naložijo še ogromno nepotrebnega dodatnega dela, da bi sodelavcem pokazali, kako se trudijo pozno v noč in kako se žrtvujejo. Nato pa naslednji dan v šolski zbornici samo tarnajo in ustvarjajo negativno klimo. Takšni učitelji so še toliko bolj obremenjeni v času šolanja na daljavo. Ob tem, da iz učnih načrtov niso izluščili zgolj temeljnih znanj in učencem pošiljajo še kup dodatnih nalog iz delovnih zvezkov in drugih gradiv, jih bremeni še pomanjkljivo poznavanje sodobne učne tehnologije. Pri učenju novosti bi si učitelji lahko veliko pomagali med seboj, če bi si upali priznati, da česa ne znajo, in če bi tudi sicer znali sodelovati. Zato so nekateri povsem obupani in se javno pritožujejo nad razmerami v šolstvu.

Omenjena učiteljica pravi, da se učitelji v koronačasih in tudi sicer v zbornicah v grobem delijo na dve skupini. Na tiste, ki se znajo ustvarjalno, pogumno in pozitivno spopasti z novimi nalogami, so pozitivni, sodelovalni in iznajdljivi ter se zavedajo, kaj je njihovo pedagoško poslanstvo. Tej skupini učiteljev preprosto reče koronaučitelji. Obstoji pa še druga skupina učiteljev, ki se v vsaki situaciji postavijo v vlogo žrtve – enkrat so žrtev učencev, drugič staršev, tretjič šolskega sistema, sedaj pa koronavirusa. Avtorica javnega pisma jim pravi žrtveniki. Kot da ti učitelji nočejo ali ne znajo s pozitivne plati pogledati na svoj poklic. Tudi v šolski zbornici stalno tarnajo in se nad nekom pritožujejo, tako da zadovoljni učitelji bežijo iz zbornic, da se ne bi okužili z negativnim razpoloženjem. Po navadi se ti ljudje z odporom in kritiko izogibajo vsakim spremembam in se preprosto ne znajo konstruktivno pogovarjati.

Razlik med obema skupinama je še veliko. Za koronaučitelje pravi, da se pri izobraževanju na daljavo veliko več posvečajo pripravam na pouk, ker želijo otrokom namesto kvantitete posredovati kvaliteto. Tako imajo tudi manj dela s pregledovanjem vrnjenih gradiv in posledično več časa zase in za svoje družine, saj se ne ukvarjajo ves dan s šolo. Učni načrti, učbeniki in delovni zvezki so jim zgolj okvir, ustvarjalne ideje pa črpajo iz življenja. Zavedajo se, da učencev ni lahko motivirati za učenje, zato zelo pogosto iščejo stike z njimi in se zanimajo, kako napredujejo in kako se počutijo. Dobro sodelovanje z otroki in starši vsem olajša delo, zato je takšen učitelj v odnosu z njimi spoštljiv, srčen in življenjski. Pa še z discipliniranjem se jim ni treba ukvarjati.