Življenje je zanjo izziv

Nekdanja vrhunska atletinja Brigita Langerholc Žager je v zadnjih tednih gostja naših televizijskih ekranov, saj jo lahko spremljamo v oddaji o jogi.

Strahinj – Dobrih deset let je, odkar je Brigita Langerholc, poročena Žager, zaključila tekmovalno kariero. Škofjeločanka, ki je nastopal za Atletski klub Triglav Kranj, je dvakrat nastopila tudi na poletnih olimpijskih igrah in Sydneyju v teku na osemsto metrov osvojila četrto mesto. V zadnjih desetih letih je doživela marsikaj, danes pa je prepričana, da je življenje zanjo nenehen izziv.

Po končani športni karieri vas nismo videli veliko nastopati v medijih, v zadnjih tednih pa se na televizijskih ekranih predstavljate z oddajo o jogi. Zakaj?

Že več let vodim dve skupini joge, eno v Kranju in eno v Zagorju. Ko se zaradi epidemije covida-19 nismo več mogle dobivati v telovadnicah, sem začela razmišljati, kako bi vendarle vadile skupaj. Najprej sem premišljevala o spletu, nato pa sem dobila pobudo novinarke Maruše Penzeš, da bi za Planet TV posneli vsaj deset oddaj o jogi, ki bi jih predvajali v času karantene. Sprva se kar nisem mogla odločiti, saj sem si po končani karieri obljubila, da ne bom več nastopala v medijih. Ker pa sem imela pred seboj ljudi, ki v času epidemije ne vedo, kam se obrniti in kako vaditi, in ker so bile vse skupinske vadbe odpovedane, se mi je vendarle zdelo prav, da svoje znanje delim z vsemi, ki jih to zanima.

Imate svoje podjetje, veliko tudi predavate in poučujete na delavnicah. Je bil preskok iz kariere vrhunske športnice za vas težak?

Gotovo ni bilo lahko, posledica tega je bila tudi moja depresija, ki se je pojavila čez dve leti. Kasneje sem ugotovila, da marsikateri vrhunski športnik po zaključeni karieri pade v depresijo. Toda o tem praktično nihče ne govori. Mislim, da sem bila prva, ki sem o tem javno spregovorila. Dejstvo je, da sem se pri 33 letih odločila končati kariero, saj sem bila kmalu po prvem porodu znova noseča in rodila sem še drugo hčerko. Mislim, da so na depresijo vplivali tako poporodni hormoni kot skupek vsega, kar sem doživljala. Naenkrat sem iz tempa športnice življenje zamenjala za obveznosti mamice in gospodinje. Začela sem iskati zaposlitev in ugotovila, da so mi vsa vrata v športnih organizacijah zaprta. Ne le meni, opazila sem, da se je to dogajalo tudi drugim športnicam. V Ameriki sem dokončala študij ekonomije, kasneje sem podiplomski študij končala doma iz managementa neprofitnih organizacij. Toda ko sem iskala službo, je enostavno ni bilo. Takrat sem bila zelo razočarana, vendar ne gojim nobenih zamer, saj so mi tisti, ki so mi zaprli vrata, odprli pot v drugo smer.

Je bila ta smer naporna?

Še med študijem sem razmišljala, da bom delala v tujini, toda vedela sem, da bi bila selitev z dvema majhnima otrokoma prenaporna. Takrat sem se vprašala, kaj znam. Odgovor je bil joga. Ta je bila v karieri vedno moja spremljevalka, saj sem z njo preprečevala poškodbe in mi je omogočala pravilno dihanje. Kot otrok sem namreč imela astmo. Joga je bila v Ameriki priljubljena že dolgo časa, pri nas pa so se te vadbe šele začenjale. Dejstvo pa je, da je življenje postajalo vedno bolj stresno, zato so postajale dihalne tehnike vedno bolj priljubljene tudi pri nas. Na to temo sem začela predavati po različnih ustanovah. Nekateri so nato želeli tudi motivacijska predavanja – in vse to počnem tudi danes. Poleg tega se vseskozi tudi izobražujem. Lani sem pri Olimpijskem komiteju Slovenije dokončala tudi izobraževanje za trenerja 2, kar je najvišja stopnja trenerja pri atletiki. Na to izobraževanje sem se vpisala že pred leti, lani pa sem ga prek projekta razvoja kadrov tudi končala.

Koliko se še posvečate atletiki?

Imam svoj atletski klub v Naklem, kjer pa zadnji dve leti bolj malo učim. Prej sem bila trenerka tudi v Radovljici. V zadnjem času se bolj izobražujem, želim pa si, da bi v kratkem združila tako znanja iz atletike kot joge, dihalnih tehnik in tudi podjetništva.

Imate tri hčerke, zato je doma gotovo vedno živahno. Kako se znajdete?

Veliko mi pomaga mož Uroš. Oba imava podjetji in se prilagajava glede na urnike dela. Zdaj, v času epidemije, ko sem imela veliko dela in sem bila zaposlena tudi s snemanji, je moral starejšima dvema, ki že obiskujeta šolo, največ pomagati Uroš. Taya je stara deset let in hodi v četrti razred, Ajda je stara devet in hodi v tretji razred, Nia pa je stara šest let in hodi zadnje leto v vrtec. Trenutno živimo v najeti hiši Strahinju, saj je bilo stanovanje v Kranju zelo majhno. Tu je res lepo, veliko je vredno, da smo v naravi. V teh razmerah, ko smo bili veliko doma, sem vsakomur svetovala, naj gre ven, v naravo, v gozd. Od vsega v tem času najbolj potrebujemo kisik, dihanje in gibanje.

Ste športna družina?

Lahko rečem, da smo veliko v naravi. Vedno sem želela jahati konja, vendar zaradi atletske kariere tega nisem smela. Prav tako nisem smela smučati in še nekaj drugih stvari. Po zaključeni karieri sem začela jahati. Sledila so mi tudi dekleta in vse enkrat tedensko hodimo na jahanje. Vpisane niso v nobeno športno dejavnost, le Ajda je malce začela igrati nogomet. Mislim, da se za kakšen vrhunski šport ne bodo odločile, saj midva nisva starša, ki bi jih kam tiščala. Zanima jih veliko različnih stvari, od umetnosti naprej.

Še razmišljate o odhodu v tujino?

Trenutno o življenju v tujini ne razmišljam, načrtujem pa, da bi delala tudi v tujini. Tako sem znova začela navezovati stike s prijatelji v Kaliforniji, že pred izbruhom pandemije pa sem se dogovarjala za predavanje v Indoneziji. Moja želja je, da začnem več delati v tujini. Tam imam gotovo več priložnosti in možnosti.

V zadnjem času, ko se je življenje precej spremenilo, ste gotovo prišli tudi do novih spoznanj?

Eno od teh je zanesljivo ponižnost pred življenjem in tem, kar ti prinese. Na življenje gledam kot izziv. Postavlja nam ovire, ki jih je treba preskočiti. Morda boš enkrat ali dvakrat padel, nato jo boš preskočil. Znova se je potrdila resnica, da so edina stalnica v življenju spremembe. Prej ko nam bo uspelo, da se bomo sprememb zavedali, bolje bomo nanje pripravljeni.