Spletna (ne)dostopnost za invalide

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Slovenija / ponedeljek, 11. maj 2020 / 09:05

V Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS) opozarjajo, da so invalidi v zdajšnjih razmerah marsikdaj odvisni le od digitalnih virov informacij, večina spletnih strani pa je zanje nedostopnih in neuporabnih, saj ne izpolnjujejo ustreznih standardov o spletni dostopnosti.

V času samoizolacije je spletna dostopnost za vse digitalne uporabnike in uporabnice postala pomembnejša kot kadarkoli prej. Ob pomanjkanju fizične komunikacije in socialnih storitev je digitalizacija v obdobju epidemije dobila še večjo družbeno vlogo, problematika spletne dostopnosti za osebe z različnimi invalidnostmi in starejše, ki potrebujejo določene prilagoditve, pa se je v aktualni krizi še poglobila. Na to opozarjajo v Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS), krovni invalidski organizaciji, ki vključuje več kot 110.000 slovenskih invalidov in menijo, da so invalidi v zdajšnjih razmerah marsikdaj odvisni le od digitalnih virov informacij. Toda večina spletnih strani je zanje nedostopnih in neuporabnih, saj ne izpolnjujejo ustreznih standardov o spletni dostopnosti.

Od svojih članov prejemajo opozorila, da v njihovih lokalnih skupnostih za dostop do spletnih informacij in storitev za uporabnike z invalidnostmi ni ustrezno poskrbljeno, čeprav javne organe k zagotavljanju spletne dostopnosti zavezuje tudi zakon o dostopnosti spletnih strani in mobilnih aplikacij. Letos septembra se izteče zadnji zakonski rok za obvezno prilagoditev dostopnosti spletišč. »Država bi morala nemudoma zagotoviti dostopnost spletnih strani državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in oseb javnega prava ter v ta namen zagotoviti tudi vsa potrebna sredstva,« poudarja Borut Sever, predsednik NSIOS. Pri tem je pohvalil dosedanji pristop vlade na področju informiranja ob epidemiji, ko ta dosledno zagotavlja tolmačenje v znakovni jezik, takšne in druge prilagoditve pa je po njegovem treba bistveno razširiti. Že v običajnih okoliščinah velja, da se z onemogočanjem spletne dostopnosti povečuje marginalizacija oseb z invalidnostmi in starejših, v kriznem času pa je tovrstna dostopnost življenjskega pomena. Invalidi bi te informacije nujno potrebovali za svoje pravilno ravnanje, navajajo v NSIOS, kjer menijo, da bi morali na tem področju sprožiti podobne procese, kot so jih pri urejanju dostopnosti grajenega okolja.

O izkušnjah s spletom v času samoizolacije navajajo tudi nekateri invalidi. Predlagajo, da se snovalci spletnih strani povežejo z invalidskimi organizacijami in te vsebine oblikujejo skladno s potrebnimi prilagoditvami za uporabnike z različnimi invalidnostmi. Zanimalo nas je, kakšne so izkušnje slepih in slabovidnih uporabnikov spleta v tem času. Emil Muri, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Kranj, pravi, da stanje trenutnih razmer spremlja pretežno po radiu in televiziji, na spletu pa manj: »Tako težko sodim, ali spletne strani res niso ustrezno prilagojene slepim in slabovidnim. V večji meri jih verjetno spremlja mlajša generacija. Pač pa na spletu spremljam nekatere druge teme in kot problem opažam, da se te strani pogosto spreminjajo. Vprašanje je, ali so tisti, ki jih delajo, vselej pozorni tudi na posebne potrebe ljudi z različnimi invalidnostmi. Prav bi bilo, da bi bile te vsebine prilagojene vsem, najbrž pa to ni vedno izvedljivo. Osebno opažam, da potrebujem nekaj časa, da se na spletne strani navadim in jih potem lažje spremljam.«