Ladijska veselica

Z Ansamblom Saša Avsenika in Folklornim društvom Bled od Savone do Lizbone (3)

Iz Marseilla so pot nadaljevali po morju do Malage v Španiji. Tja so prišli po celodnevni plovbi. Tako so četrti dan v jutranjih urah prispeli v Malago, kjer si je, kdor je želel, spet lahko ogledal mesto.

Malaga ima zavidljiv ugled in sončno podnebje. V mestu lahko začutite preteklost mavrske arhitekture, hkrati pa je tudi rojstno mesto znanega umetnika Picassa.

Ker pa so tretji dan preživeli na križarki, je bila to prva priložnost, ko so bili potniki priča nastopu Ansambla Saša Avsenika.

»Ansambel Saša Avsenika je imel dva uradna nastopa,« razloži Franci Pogačnik. »Prvi je bil v veliki dvorani, kjer je ansambel igral kar dve uri. Nastopili so v narodnih nošah, mi pa smo plesali pod odrom, med gledalci in ansamblom.« Poslušalci in gledalci v dvorani, ki sprejme več kot tisoč gledalcev, so najbolj pozdravili znani pesmi Na Golici in Na avtocesti. »Vzdušje je bilo enkratno,« se spominja Franci. Nastopila je tudi zmagovalna družina iz oddaje Slovenski pozdrav. Franci je vse skupaj pridno zabeležil in posnetke si lahko ogledate na njegovem profilu na Facebooku.

Večer so zaključili ob gala večerji.

Drugi nastop so imeli tri dni kasneje na poti med Cadizom in Barcelono.

»Ansambel je tokrat igral v manjši dvorani, druženje pa je bilo organizirano kot neke vrste veselica. Tu se je članom ansambla pridružila še pevka ansambla Veseli svatje, ki je bila s člani družine ravno tako na križarjenju. Mi smo zaplesali dva folklorna spleta gorenjskih plesov, vendar na posneto glasbo, ker žal nismo imeli s seboj harmonikarja.« Jim je pa Ansambel Saša Avsenika zaigral v živo Avsenikovo melodijo iz leta 1957 Pozno v noč, kar je sicer tudi himna članov Folklornega društva Bled. Ko so zaključili, so na plesni podij povabili občinstvo, ki se je z veseljem odzvalo. Med potniki so bili še člani Fan kluba Ansambla Saša Avsenika, na oder pa so stopili člani ansambla iz Avstrije. »Igrali so do 23. ure, potem pa se je morala veselica končati, ker mora biti po tej uri na ladji mir,« nadaljuje Franci in smeje pripomni: »Tudi nas so prišli mirit, ko smo ob zvokih melodij iz našega džuboksa še vedno plesali v dvorani.«

Franciju so se s te plovbe posebej vtisnili v spomin kolesarji. »Bilo jih je več kot sto, ki so izpust na kopno izkoristili za turo po okolici,« razloži. (Se nadaljuje)