Dragi ubogi človeček

Tu sem. Tvoj stvor v tvojem telesu. Imenoval si me prekleta kepa. Vseeno mi je, kako me imenuješ. Nisem občutljiva na tvoje besede in na tvoje razumevanje mene. Nič mi ni mar za tvoj razum. Sem popolnoma neobčutljiva za tvoje razumevanje. Smejim se tvojemu razumu. Nihče te ni učil, da obstajam, kajneda. Nihče ti ni povedal, da te bom prej ko slej obiskala. Niso te učili o meni v šoli, niti pri verouku, niti starša ti nista razlagala o mojem obstoju. V učenih knjigah le redko obstajam, na televiziji me ne znajo prikazati. Vsakega obiščem, ko pride pravi čas. Ta čas določam jaz. Vsakega obiščem na svoj način. Ne bom te pustila pri miru, dokler me ne spoznaš. Če me ne boš prepoznal in se z menoj ukvarjal, te bom zmlela. Najprej te bom osamila, nato te bom zmlela in uničila. To je tvoje trpljenje – dokler me ne spoznaš, sprejmeš in dokler mi ne daš svoje pozornosti, prisotnosti, sočutja in ljubezni. Samo to hočem. Samo to zahtevam.

Vem, da ti povzročam bolečino. Končno, človeček nebogljeni, si ugotovil, da obstajam in da menjam pojavno obliko v tebi – enkrat sem pekoča bolečina v pljučih, drugič kepa, pretkano se prelevim v glavobol, stisnem te v grlu, pošljem mravljince ali težo v tvoje roke in noge, otežujem ti dihanje, pretirano pospešujem bitje srca, ti tresem posamezne mišice, zvijam želodec. Dobro veš, da sem pri tebi. Ti pa me ignoriraš. To me razburi.

Izvoli nekaj za tvojo pomoč – sodelujem s tvojimi čustvi. Skupaj te mučimo. Ti pa se še kar pretvarjaš, da ne obstajamo – nočeš priznati obstoja mene, ki se v obliki bolečine selim po tvojem telesu, nočeš priznati čustev, ki si jih vsak dan deležen. Ti, nebogljeni človeček, izbiraš. Ali nas boš prepoznal ali boš trpel do konca svojega življenja? Vmes ti bom še uničevala telesno zdravje. To moč imam. Tega sploh ne veš. Brez tvoje volje ti dvignem tlak v krvi, v očeh, povzročam ti težavo s kožo, poznam tvojo ščitnico, povzročala ti bom bolečine v križu, poznana mi je astma, glavoboli, uživam v tvoji nespečnosti …

Preganjali te bomo do smrti – pod obsodbo tvojega trpljenja se podpišemo enotno: neprepoznani in nesprejeti deli telesa in vedno zatajena čustva.

Sam izbiraš, ubogi človek. Sposoben si leteti v vesolje, narediti mogočne mostove in računalnike, podredil si si ekonomijo in živali, le mene (kot praviš prekleta kepa, pečenje) ne obvladuješ. Bolj kot se me izogibaš, slabše je zate. Občasno se potuhnem v tvojem telesu, upam, da se boš spremenil in me povabil na spoznavno srečanje. Ti se odloči. Jaz sem tu. Tvoja bolečina te čaka. Ne bom odšla.

Ti, nebogljeno bitje, se pa imej že enkrat rad in se odloči za srečno življenje. Jaz, tvoja bolečina, sem sama v tebi. Zato me povabi v svojo srečo. »Gorje mu, ki v nesreči biva sam, a srečen ni, kdor srečo uživa sam!« (S. G.)