Planinski humor ni enak dolinskemu

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / nedelja, 26. april 2020 / 07:44

Pri Planinski založbi Planinske zveze Slovenije je te dni izšla knjiga planinskih humoresk Smeh z gora Dušana Škodiča iz Medvod. Veselje in smeh potrebujemo ves čas, v času krize pa še toliko bolj, pravi avtor.

Smeh z gora je zbirka zabavnih planinskih zgodb, ki so se nabirale skozi čas, najmanj trideset let je minilo med prvo in zadnjo. Bralca vračajo v čas, ko se je bilo treba do izhodišča pripeljati z avtobusom ali te je na državni meji zasačil graničar in te odgnal v dolino, govorijo o aktualnih izkušnjah z gorskimi kolesarji ali iskanjem družice na planinskem forumu, glavnina pa obravnava zimzelene planinske teme, kot so veseljačenje po planinskih kočah, nežna gorska srečanja, uvajanje v vrste markacistov in druge s humorjem začinjene nezgode in prigode iz gorskega sveta.

»Ne samo zdaj, ko se soočamo z nečim, česar nismo poznali, ter nas strah in utesnjenost spravljata v psihozo – veselje in smeh potrebujemo ves čas. Življenje je resna stvar, ki nikomur ne teče gladko od začetka do konca. Dobra volja pa je čar tistih trenutkov, ko pozabimo na minljivost,« pravi avtor, uveljavljeni planinski publicist Dušan Škodič, ki se s pisanjem ukvarja že od srednje šole. V Planinskem vestniku objavlja od leta 1994, od leta 2009 je tudi član uredniškega odbora, s svojim delovanjem pa pokriva območje zgodovine in leposlovja. Knjiga Smeh z gora ni njegova prva, saj je izdal že roman Devet dni v avgustu in zbirko zgodovinskih zgodb Ljudje v gorah, tokrat pa se je usmeril le v tiste zgodbe, ki bodo bralca nasmejale. »Ko hodimo v gore, se nam zgodi marsikaj veselega in smešnega. Marsikateri dogodek nam obleži v spominu, ker nam je nekoč popestril dan ali zabaval planinsko družbo. Čemu ga torej ne bi delil še z drugimi? Vedno rad rečem, da nihče ne hodi v gorski svet le zato, ker mu je tako všeč siva barva skal. Za doživljanje estetike že morda, za smeh in veselje pa to zagotovo ni dovolj. Stane Belak - Šrauf je nekoč dejal: 'Važne so zgodbe, ostalo ni pomembno.' Tisto nam bo ostalo, ko bomo nekoč gore gledali iz doline. Zgodbe pa so resne ali zabavne – in te so nabirek onih, ob katerih smo se nekoč držali za trebuh. Ker je bila prejšnja knjiga Ljudje v gorah resna in se je bolj dotikala tragedije, je bila logična posledica Smeh z gora. Vseeno pa bo bralec že ob branju prve zgodbe začutil, da gre za humor, ki ni enak dolinskemu,« pravi Škodič, ki je dokazal, da se zna prav dobro pošaliti tudi na svoj račun. V knjigi, v kateri je zbranih 17 zgodb, nam tako med drugim opiše, kako odpreti konzervo rib brez odpirača in kako vlomiti v lasten avto, v katerega smo zaklenili avtomobilske ključe.

»Že zdavnaj sem spoznal, da ljudje najraje sprejmejo šale, pri katerih pisec nikogar ne obtožuje ali se iz nekoga dela norca. Tako ali tako obstaja možnost, da je v neki zgodbi nastavljeno ogledalo, ki nas spomni, da se ne obnašamo vedno tako pametno, kot si mislimo. Prav zaradi tega spoznanja brez težav priznam svoje napake. Kdor ima kaj samokritike, se s tem zlahka sprijazni. Vsi samo lepi in brez napak obstajajo le v pravljicah, ženitnih oglasih ali pa na spletnih forumih.«

Dušan Škodič ima pri svojih sedeminpetdesetih letih za seboj že desetletja odkrivanja gora in dela v planinskih organizacijah. V gore je začel zahajati s starši, kot srednješolec je opravil tečaj za mladinskega planinskega vodnika, pozneje tudi izpit za markacista in gorskega stražarja, kot inštruktor je sodeloval na tečajih za mladinske vodnike in se nekaj let ukvarjal z alpinizmom. Večina zgodb v knjigi je tako avtobiografskih, pisec pa je nekaterim dodal tudi ščepec domišljije.

Aktiven je tudi na drugih področjih. Zaposlen je na oddelku mednarodne pošte v poštnem logističnem centru na Viču, dolgčasa pa, kot pravi, ne pozna.

»Vedno se znam s čim zamotiti. Med drugim sodelujem v Zgodovinskem društvu Rapalska meja, kjer sem med ustanovnimi člani in imamo zdaj zaradi stoletnice precej aktivnosti. Po mamini strani pa sem Belokranjec, tam imamo posestvo, zato se tudi kakšnih kmečkih del ne branim, nasprotno, v njih najdem dobrodošlo spremembo od vsakdana,« še pravi, za konec pa doda, da je napisal tudi že četrto knjigo, ki je že v fazi urejanja, njen izid pa je predviden jeseni.