Gamsova župca

Upokojeni kriminalist Boris Žagar je mlada leta preživel v Kranju, sedaj živi v Bohinju. Ljubezen do Bohinja je povzel po očetu, ki mu je še kot otroku približal bohinjsko idilo, ki pa jo je kasneje spoznal v drugačni luči. Sredi marca je izšla njegova nova knjiga o bohinjskih »ravbšicih« Gamsova župca.

Boris Žagar se zadnjih preživelih »ravbšicev« še spominja. »Doživel sem jih po poklicni plati, ko sem kot kriminalist raziskoval neki davni umor, ko so obračunavali med sabo, potem pa še kot zasebnik, ko sem nič hudega sluteč kupil staro bajto, v kateri je pred menoj živel kmet (po domače Vodolnjek), ki so ga med vojno ubili t. i. gošarji, ker je imel v posesti zasebno planino Zatrep, ki je bila izjemen ravbšicarski revir. Pred drugimi ravbšici se je hvalil: ''Moj Zatrep je Zlati rep''. Verjetno ga je ta samohvala stala življenja. Mene, policista, si seveda niso želeli videti tam kot naslednika in so mi grozili, da bom končal enako kot predhodnik. Enostavno niso mogli verjeti, da nisem kupil hiše v Zatrepu, ker ne bi tudi jaz bil ravbšic.«

Že v prejšnjih knjigah se Žagar ukvarja s svojevrstno skrivnostnostjo Bohinja, ki je povezana z izginjanjem ljudi oziroma s primeri pogrešenih oseb. Nekatere med njimi so bile umorjene. Tri take primere je raziskoval na različnih koncih Bohinja, zato je poimenoval to skrivnostnost izginjanja bohinjski trikotnik, ker se mu je upiralo senzacionalistično poimenovanje, kot da gre za bermudski trikotnik. Sedaj predstavlja novo knjigo z naslovom Gamsova župca. V njej je pisanje o bohinjskem trikotniku dopolnil še z medvojnim časom, ko so bili »ravbšici« tako imenovani gošarji in so se kot organizirana gverila borili za oblast po vojni. S tem je nakazal dejstvo, da je takrat bohinjski trikotnik pogoltnil na desetine domačinov.

Avtor pove: »Pri ravbšicanju gre za družbeni fenomen, ki ga je treba videti v socialnem kontekstu starodavnega Bohinja, kjer življenje ni bilo lahko in so si ljudje z lovom pomagali, da so preživeli. Jemali so nekaj, kar je hotela imeti zase gosposka. Bili so neke vrste družbeni uporniki, ker so trdili, da je bog gamsa za reveža ustvaril. Oblikovala se je posebna lovska kultura, ko so ravbšici na sto in en način prikrivali to svoje kriminalno početje. Bili so svojevrstni ljudski junaki. V njihovih zgodbah se pojavlja stereotip ravbarjev in žandarjev, kar je igra nadvlade kdo bo koga. Poskusi obvladanja ravbšicev spominjajo na poskuse obračuna z mafijo. Mene je ta igra zanimala, saj sem ''bivši žandar'', ki se je z njimi srečal tako službeno kot zasebno. Vedeli so, da so po zakonu kriminalci (roparji, ravbarji) in da jim grozijo hude kazni, če bi jih zasačili pri lovu, a so se roki pravice znali izmikati in svoje početje dobro prekrivati.«

Danes se tatvine divjadi iz gozda dogajajo drugače in tudi ne več tako množično. »Ravbarji« so ljudje, ki ne lovijo več iz potrebe, krivolov nima več tiste funkcije, kot jo je imel nekdaj. Žagar je vedno menil, da je bil ta stoletja za Bohinj nekaj tako karakterističnega, da predstavlja svojevrstno kulturno dediščino, ki bi morala biti kot taka zapisana. Posamezni članki in anekdotično omenjanje krivolova so se mu zdeli premalo, zato se je odločil, da napiše knjigo. Založilo in izdalo jo je Kulturno društvo Bohinj, na kar so pri njih še posebno ponosni, saj gre za prvo tovrstno potezo društva.

Gams je bil med »ravbšici« najbolj cenjen. Žagarja je fasciniralo, kaj vse so bili ljudje pripravljeni tvegati, da so prišli do teh živali. Ni slučajno, da je bil med prvopristopniki na Triglav lovec, doda.

Veriga je tako močna, kot je močen najšibkejši člen. Na eni strani imamo divje lovce, na drugi lovce in lovske čuvaje, a so bili prvi vedno v prednosti, saj so bili svojevrsten pojav in izjemno trdoživi.

Do ovaduhov niso imeli milosti, bili so pripravljeni tudi ubijati. Tudi če je bil kakšen strasten nadzornik preveč vnet, je tvegal lastno glavo. Moral je pošteno premisliti, koga se je sploh lahko lotil, poudari Žagar.

»Med ravbšici so obstajali posamezniki, ki si zaslužijo, da se jih spominjamo kot legende,« nadaljuje, »Zato sem jih tudi ''vmešal v svojo župco'' in nisem pisal samo o divjem lovu.«

Avtor se v knjigi dotakne tudi domačih mitov in bohinjskega vraževerja. Posebno mu je všeč vraža o kvatrah, ko so ljudje verjeli, da je zunaj toliko zla, ki preži nanje, da je najbolje ostajati doma.

»Kako aktualno,« se namuzne avtor Gamsove župce.