Pogreša koncertni oder

Mezzosopranistka Barbara Kozelj iz Predoselj že več kot dve desetletji živi v Amsterdamu in nastopa na številnih evropskih opernih in koncertnih odrih.

Kot operna in koncertna pevka že vse svoje poklicno obdobje delujete v Amsterdamu, ki je hkrati vaše izhodišče, saj ste si tu ustvarili tudi družinsko življenje. V kakšnem obdobju vas je našla izolacija ob epidemiji?

V operni hiši v Leipzigu smo imeli vaje za peto ponovitev Wagnerjeve opere Tristan in Izolda, v kateri nastopam v vlogi Brangaene. V četrtek, 12. marca, so nam na vajah za sobotno predstavo sporočili, da ta odpade, da se gledališča in operne hiše do nadaljnjega zapirajo. Za Nemčijo in Francijo je nekaj dni kasneje podobne ukrepe sprejela tudi nizozemska vlada. Od takrat so zaprte kulturne institucije, šole, restavracije, lokali, delujejo le službe in poklici vitalnega pomena za življenje ljudi. Lahko gremo na sprehod po največ trije, če nismo člani iste družine, v medsebojni razdalji 1,5 metra. Otroci do 12. leta se lahko igrajo zunaj z vrstniki, lahko greš na kolo, rolerje, si privoščiš tek …, pri tem pa nismo omejeni zgolj na svoje občine. Prepovedan je obisk domov za upokojence.

Ukrepi so najbrž podobni tistim v Sloveniji, a se mi zdi, da so vendarle nekoliko blažji. Seveda je priporočljivo, da smo čim bolj doma, hkrati pa nam ukrepi dopuščajo, da si jih do določene mere sami interpretiramo. Na Nizozemskem temu rečemo »inteligentni lockdown« (inteligentna izolacija, op. a.). Mislim, da se večina zaveda resnosti situacije in se ukrepov drži.

Glede na to, da so vsi javni dogodki odpovedani, torej ni koncertov in drugih nastopov, prav tako najbrž nimate možnosti za sodelovanje z glasbeniki, skupaj vaditi za nastope kot običajno. Kako poteka vaš ustvarjalni delavnik?

Danes (v torek) je bila za nas, umetnike, še dodaten šok vest vlade, da so vse prireditve do 1. septembra odpovedne. Najprej sem tako preverila, kaj vse, na kar sem se pripravljala, bo odpadlo. Sicer pa sem prve tedne karantene, ko še nismo mislili, da bo trajalo tako dolgo, pomislila, da se bom po natrpanem urniku najprej malo spočila in se lahko še bolj posvetila hčerama, devetletni Mayi in štiriletni Nikki, ki sta zelo pridni dekleti, zdaj po šestih tednih pa neizmerno pogrešam tudi svoje delo.

Pogrešam petje in že sam fizični občutek pri tem. Sicer premorem veliko samodiscipline in sem si naredila načrt za študij pesmi in opernih vlog, ki sem jih imela v programu, in se zdaj lahko brez časovnega pritiska še bolj poglobim vanje, če omenim samo čudoviti Mahlerjev cikel, hkrati pa se je težko vsak dan znova motivirati, če vem, da še pol leta ne bom stala na odru.

Imam pa veliko skrbi o tem, kaj bo z mojim poklicem v prihodnje, kdaj bom spet stala pred polno dvorano, kdaj bom lahko nastopala z glasbeniki, orkestri in kot umetnica znova komunicirala s publiko, za katero sem prepričana, da si prav tako želi na koncert, v gledališče, kjer se za dve uri poda v neki drugi svet. Z glasbo in umetnostjo je pogojena moja identiteta – glasbo potrebujem zase, da obstajam. Glasbo imam, ampak bistvo glasbe je komunikacija z drugimi glasbeniki in publikami – in prav to sedaj odpade. Mogoče prav pomanjkanje vsega tega včasih vpliva tudi na moje razpoloženje.

Je umetnikom kakorkoli na pomoč priskočila država?

Tu bi težko povedala kaj zelo pozitivnega. Pri nas se je kulturni sektor prvi zaprl in se bo zadnji odprl. Več kot tristo tisoč umetnikom bo v teh dneh umanjkal osnovni vir dohodka. Država je najprej potrdila, da nas bo podprla z nepovratnimi sredstvi do višine socialnega minimuma okrog tisoč evrov za posameznika oziroma 1500 evrov za družino na mesec, če imata oba partnerja status svobodnih umetnikov. Sama sem izpolnila prijavo za to podporo, ker ne vem, koliko časa bo to še trajalo in kakšna bo moja letošnja koncertna prihodnost. Čakamo, iz kulturnega sektorja pa se naslavljajo pisma vladi, naj vendarle poleg gospodarstva in recimo državne letalske družbe poskrbi tudi za kulturo in umetnost.

Ne predstavljam si prihodnosti, kako bodo v dvoranah sedeli ljudje 1,5 metra narazen in bodo te zato napol prazne. Kako bodo preživele operne hiše, gledališča ...? Sem zelo optimističen človek, a vem, da se dvorane ne bodo kar naenkrat odprle in bo spet vse, kot je bilo.

Kaj vi in vaša družina v času izolacije najbolj pogrešate?

Ravno za ta petek sem že imela kupljene letalske vozovnice za Slovenijo, saj sem s hčerama nameravala podaljšane prvomajske počitnice preživeti doma v Predosljah pri bratu in starših. Sicer imamo redne kontakte na daljavo, žal pa ne vem, kdaj se bomo spet lahko srečali v živo. Ker sem po naravi zelo družabna, seveda tudi v Amsterdamu pogrešam druženje in fizični stik s prijatelji.