Poljane spomina

»In tako se jaz, mlado, še ne štiriindvajsetletno dekle, na lepem znajdem pred to gimnazijo … V pisarni me sprejme takratna pomočnica ravnatelja, stara, no, starejša gospa – takrat so se mi vsi ljudje zdeli stari. Bila je ostrega pogleda, vodenje šole je bilo povsem v njenih rokah. Imenovali so jo kar generalica, pa še iz oficirske družine je izhajala. Moj vtis kasarne je bil vedno bolj na mestu. Vodstvo šole je torej iskalo učitelja francoščine. Vedela je le, da imam priporočila dveh profesoric francoščine. Nezaupljivo me je motrila izpod očal, me spraševala, koliko sem sploh stara in če sem že diplomirala. Ko sem ji pokazala diplomo Filozofske fakultete in potem še francosko diplomo Universite de Nancy, se ji je ledeni pogled malo odtajal. Ves čas pogovora sem kot obtoženka stala pred njo, si popravljala prekratko krilce in upala, da me ne bo sprejela. Na koncu razgovora je samo še dodala: 'Ne vleci krila dol, ampak si ga raje podaljšaj, ker si sprejeta v službo pri nas.' Prvega septembra tega leta sem se, tokrat v malce daljšem krilu – šestdeseta leta so bila namreč obdobje mini kril – predstavila tudi ravnatelju. To je bil zelo pameten, prijazen in zanimiv človek, ki je spretno in sposobno vodil šolo, ki je vedel vse o vsem in vsakomer, čeprav smo ga v šoli videli bolj redko. Po šoli se je govorilo (zopet navajam v takratni jugoslovanščini), da je kot pravoslavni pop 'sad ga vidiš, sad ga ne vidiš, a više puta ga ne vidiš'. A ko si ga videl, si z njim uredil vse, kar je bilo treba ali kar ni bilo treba, in to v trenutku in v obojestransko zadovoljstvo. Ko sem dobila podporo ravnatelja, je tudi tovarišica pomočnica, ki pa si jo, v nasprotju z ravnateljem, videl vedno in vsepovsod, postajala vse bolj priljudna in simpatična. Tekom let sva postali že pravi prijateljici, čeprav sva bili tako različnih starosti in sva izhajali iz različnih svetov …« (str. 232)

Navedeni odlomek je iz prispevka, ki ga je za ta zbornik napisala Mariča Pohar, profesorica francoščine. Mene je učila le kratek čas, ko je nadomeščala mojo profesorico. Zato pa imam tem bolj v spominu »generalico« Elo Vidic, s katero sem imel tudi sam posebno, a dobro izkušnjo. Ravnatelja in pisatelja Frančka Bohanca, ki je bil dijakom dejansko nedosegljiv, sem spoznal šele pozneje, ko sva se srečevala v Poljanski dolini, kjer je bil »vikendaš« in leta 2001 tudi naš gost na Glasovi preji o Ivanu Tavčarju. Na mojo gimnazijo imam veliko lepih spominov, zato mi je ta knjiga v posebno veselje …