Previharjeni viharji Mateja Bora

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (246)

Pesnik, dramatik, pripovednik, prevajalec in kritik Matej Bor (pravo ime Vladimir Pavšič) se je rodil 14. aprila 1913 v naselju Grgar pri Novi Gorici. Po vojni je živel v Radovljici, vendar redko slišimo, da je bil tudi Radovljičan. Svoje dni je bil med najpomembnejšimi slovenskimi revolucionarji, vendar je ostal »v nemilosti«, saj v zadnjem času praktično ni bil nikoli nikjer omenjen. Zakaj? Morda zato, ker se je odločno postavil za Ukano Toneta Svetine in ga tudi obranil pred predvsem političnimi kritiki? Ker je v Svetina v Ukani praktično realistično opisal dogodke in preteklost? Kdor hoče, lahko tako v treh delih izve vse, tudi o revoluciji in partizanih?

Matej Bor je leta 1937 diplomiral v Ljubljani iz slavistike. Prva njegova pesniška zbirka z naslovom Previharimo viharje je izšla v ilegali leta 1942. V njej je zapisal, da je »dvorni poet Veličanstva Revolucije«. V NOB je sodeloval od leta 1941. Bil je član SNOS in umetniški vodja SNG na osvobojenem ozemlju. Umrl je 29. septembra 1993 v Ljubljani.

Po vojni je bil dopisnik Tanjuga v Rimu, med letoma 1946 in 1948 direktor Drame SNG, potem svobodni pisatelj. Bil je predsednik Društva slovenskih pisateljev, Zveze pisateljev Jugoslavije in slovenskega centra PEN. Od 1965 je bil redni član SAZU. Dvakrat je dobil Prešernovo nagrado in tudi nagrado Avnoja. Bil je član sveta republike Slovenije in nosilec partizanske spomenice 1941.

Pesmi, literarne in gledališke kritike je začel objavljati v zadnjih predvojnih letih v Ljubljanskem zvonu. Zbirko Previharimo viharje je uradno izdalo Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Gre za zbirko angažiranih in lirskih borbenih pesmi. Za frontno gledališče je napisal tudi nekaj dramskih tekstov, ki so zaradi ideološke in moralno kritične vsebine imeli ozaveščevalni in propagandni značaj. Zapisano je, da » se je Borova partizanska poezija obogatila z intimnim odzivanjem na usodne dogodke smrti in ljubezni, kasneje pa izražala lirska doživetja in tesnobne vizije, ki grozijo človeštvu in njegovemu obstoju, vseskozi pa ohranja nekdanje uporništvo v znamenju zgodovinsko angažiranega realističnega humanizma«. V dramatiki je od aktivistične igre prešel k družbeni kritiki. V esejistiki je kritično obravnaval socialno vlogo umetnosti. Kot prevajalec je nadaljeval Župančičevo delo pri prevajanju Shakespearovih dram. Njegove pesmi so prevedene v angleščino nemščino, madžarščino, češčino, francoščino, srbohrvaščino in makedonščino. Napisal je tudi več filmskih scenarijev, tudi scenarij za slovito Vesno leta 1954. Med prvimi v Sloveniji je bil tudi pobudnik gibanja za varstvo okolja.

Zanimivi Gorenjci tedna dežele Kranjske:

V Tržiču se je 13. 4. 1780 rodil Jurij Ahačič. Odprl je kosarsko delavnico, ki je bila ena izmed devetih tržiških kosarnic. Od teh so kar tri pripadale družinam Ahačič. Jurij je bil eden od članov družine, ki je dala svoj pečat Tržiču.

V Ljubljani se je 13. 4. 1875 rodil zgodovinar Franc Komatar. Kot profesor je v letih 1904–1914 poučeval na kranjski gimnaziji. Umrl je 28. junija 1922 v Kranju.

V Srednji vasi v Bohinju se je 14. 4. 1809 rodil eden najbolj znanih bohinjskih gorskih vodnikov graditelj koč in lovec Jožef Škantar, po domače Šest, oče pozneje splošno znanega vodnika Lovrenca Škantarja.

V Vodicah nad Kamnikom se je 14. 4. 1819 rodil bioenergetik, homeopat in pasigraf Jurij Humar. Bil je eden najbolj znanih na Slovenskem delujočih zdravilcev.