Umetniško delo odraža duh časa

Slikarka Klementina Golija se s svojo prepoznavno likovno govorico uveljavila tako v domačem kot mednarodnem prostoru. V teh dneh je bila v treh galerijah v Kranju predvidena pregledna razstava Več kot pogled z deli, ki jih je ustvarila v zadnjem desetletju.

V kakšnih oblikah, barvah zaznavate čas, ko zaradi nevarnosti smrtonosnega virusa ostajamo doma – v kakšne likovne pokrajine vas vodijo misli današnjih dni?

Vsako umetniško delo odraža duh časa, v katerem nastaja. Koronavirus je temeljito posegel in prevetril naš običajni vsakdan in poraja številna vprašanja, na katera še nimamo pravih odgovorov. Hkrati je poziv, da na novo prevrednotimo svoja prepričanja, jih postavimo v nov kontekst, razširimo osebni in družbeni diapazon ter poskušamo v luči tega videti, kaj nam prinaša in sporoča. Kaj moramo spremeniti sami osebno in kot družba. Vse skupaj kar kliče po novih družbenih spremembah, ki so nujne. Smo v času, ki zahteva tehten premislek, na neki način redefinicijo vsega, kar se nam je zdelo prej pomembno in obratno.

Zame osebno je ta čas zelo dragocen. Atelje je kot nekakšna oaza, odmik v kontemplativni svet, inkubator, kjer zorijo nove ideje in nova spoznanja. Tišina in mir sta predpogoj za stik s samim s sabo, za notranji dialog, ki poteka kot nenehen in neizčrpen vir (samo)refleksije.

Aktualna situacija vpliva na vaš letošnji načrt razstav. Pregledna razstava del iz vašega ustvarjalnega opusa zadnjih desetih let z naslovom Več kot pogled bi od začetka meseca morala biti na ogled v treh osrednjih galerijah v domačem Kranju, kasneje bi ta v različnem obsegu glede na velikost razstavišč potovala v še nekaj galerij. Najbrž sicer skrbno pripravljen projekt zdaj dobiva nekoliko drugačno podobo?

Razstava bi morala biti postavljena v vseh galerijah Gorenjskega muzeja kot tudi v Mali galeriji. Žal je do nadaljnjega prestavljena, upam, da jo bomo lahko postavili v takšnem obsegu, kot je bila zasnovana – kot izbor pomembnejših del, ki so nastajala v zadnjem desetletju. Glede na trenutne razmere smo se v sodelovanju z muzejem odločili za drugačen način predstavitve likovnih del, razstava se seli na splet in družbena omrežja. Tako lahko na strani muzeja na Facebooku sledimo delom, ki sem jih želela posebej izpostaviti, ob njih je tudi moje krajše razmišljanje o sliki ali ciklu. Ravno tako je na spletni strani muzeja na ogled e-katalog.

Ob razstavi je izšla tudi monografija o mojem delu. Knjiga obsega 128 strani, besedilo o mojem delu pa sta prispevala ddr. Damir Globočnik in Stanka Gačnik. Izdal ga je Gorenjski muzej Kranj s pomočjo in sodelovanjem treh muzejev: Pokrajinski muzej Ptuj, Muzeji radovljiške občine in Medobčinski muzej Kamnik. V vseh naštetih galerijah bo tudi predstavitev mojih del.

Kljub temu nas virtualno popeljite po razstavi od Prešernove hiše do Mestne hiše – katera dela ste strnili v pregled zadnjih desetih let?

Sprehod po razstaviščnih prostorih bi tudi sicer začeli v Galeriji Prešernove hiše. Tam bi razstavila nekoliko starejša dela, ki so ključna v mojem opusu.

Gre za kronološki pregled del iz obdobja zadnjih desetih let. V galeriji Mestne hiše bi postavila na ogled novonastala dela, aktualno produkcijo, ki doslej še ni bila predstavljena publiki, slike na platnu in najnovejše prostorske slike oziroma asemblaže. V Stebriščni dvorani bi bila na ogled platna večjih formatov, kar omogoča sama prostorska zasnova z visokimi stropi. Tu je še Mala galerija, kjer bodo na ogled dela iz zadnjih treh let.

Razstavo ste naslovili Več kot pogled. Bi lahko rekli, da s tem označujete svoj ustvarjalni razvoj v teh letih, mogoče iskanje novih izzivov pri slikanju, ali gre v prvi vrsti za vaše širše razmišljanje o likovni umetnosti tega časa?

Iskala sem rdečo nit, s katero bi najlažje zaobjela moj način razmišljanja. Slikarstvo je v prvi vrsti vizualna zaznava in posledično transformacija v drug medij. Umetnik je seizmograf časa in prostora, v katerem živi, dela in ustvarja. Zelo pogosto tudi anticipira čas, saj ga zaznava na več in bolj subtilnih nivojih, predvsem pa bolj poglobljeno in hkrati drugače. Zato Več kot pogled. Gre za (v)pogled v globinsko strukturo zavednega in nezavednega. Že vsa leta se ukvarjam s pogledom, z vizualno percepcijo. Želim razumeti, kaj in na kakšen način vidim – gledam, razumem, analiziram, kako zaznavam in se odzivam na okolico, zunanje dražljaje, družbo. In kako zunanji dejavniki pogojujejo in vplivajo na naše predstave, želje, odzive.

Zdi se mi, da v svoja dela vedno bolj uvajate tudi neko simbolno znakovno govorico, da likovnemu dodajate tudi pomenskost – se motim?

Vsi podnaslovljeni cikli kot tudi posamezna dela skrivajo v sebi neki simbolen pomen, ki pa prvi hip ni takoj razpoznaven. Pogosto se izražam tudi metaforično, bistvo je večplastno, kompleksno in se skriva v simbolnem nagovoru, prek abstraktnih in figurativnih kod. Misel se osmišlja in gradi skozi likovni jezik in se formalno izrazi kot znak, zaris, podoba. Inspirira me tisto, kar je globlje, kar nosi neki duhoven pomen, sporočilo, vsebino, razmišljanje. Kar ni razvidno in berljivo na prvi pogled in je skrito, prikrito ter zahteva kontemplacijo, poglabljanje.

Jeseni boste med drugim razstavljali tudi v sosednji Avstriji, ki je z večjimi in manjšimi galerijami pogosto cilj vaših razstav …

Osebno se mi zdi nujno, da kot ustvarjalka razstavljam tudi v širšem mednarodnem prostoru. To mi vedno znova predstavlja izziv. Zanimivo je, kako drugačno družbeno okolje sprejema določeno zvrst likovne umetnosti. Vse zvrsti umetnosti so v tujini bolj cenjene, več je vlaganja v umetniška dela, galerije poslujejo drugače kot pri nas, zastopajo določene avtorje in jih promovirajo tudi na druge trge. Več je zbirateljev, ki oblikujejo zasebne in javne zbirke, več je javnih naročil.

Letos eno izmed razstav načrtujem v Galeriji Vorspann na avstrijskem koroškem in kasneje na Dunaju, vendar se je ta hip vse zaustavilo. Verjetno se bodo razstavni termini premaknili.

V začetku poletja naj bi z možem slikarjem Klavdijem Tutto potovala v Pariz – razstavljat, iskat nove poti za mednarodno sodelovanje?

Pariz je posebno mesto in je v meni pustil neizbrisen pečat. Več kot dve desetletji nazaj sva s Klavdijem bivala v mednarodnem ateljeju Cite des Artes in od takrat se v Pariz pogosto vračava. Leta 2018 sem se s svojimi deli predstavila na enem izmed najstarejših salonov SNBA, to je mednarodni salon francoskega nacionalnega združenja lepih umetnosti, ki poteka v Caroussel du Louvre. Kuratorka tamkajšnje razstave Bénédicte Lecat naju je nominirala za nagrado, ko jo podeljuje Société academique Arts-Sciences-Letress, akademsko združenje umetnosti, znanosti in literature. Združenje spodbuja ustvarjalne in znanstvene talente, ki s svojim delom pomembno prispevajo na umetniškem, literarnem ali znanstvenem področju.

Avtorica besedila v katalogu Stanka Gačnik ugotavlja: »Srečanje s slikarko Klementino Golijo in njenim obsežnim likovnim opusom v kranjskem ateljeju in domu je zmeraj svojevrstno doživetje, polno strastnih trenutkov, skrivnostnih mislih in iskrenih besed, kjer prevladuje vzdušje, da umetnica pravzaprav ne ločuje umetniškega ustvarjanja od svojega življenja.« S tem se še kako tudi sam strinjam.

Umetnost je način življenja. Z njo diham vsakodnevno. Atelje postaja že pretesen kljub depoju, ki je našel svoje mesto drugje. Seveda že ob vhodu diši po barvah, vsepovsod so slike. Tu se čas za trenutek ustavi in menim, da je to tisto, kar je obiskovalcem všeč. Je neki drug svet, ki je poln entuziazma in upanja, strasti do ustvarjanja. Ljudem je všeč, ker jih nagovori neka druga energija, drugačen pogled na svet, ki je včasih lahko celo naiven, a toliko bolj iskren. Ko slika zapusti atelje, vstopi v drugo okolje, kjer ni več toliko prostora za romantične predstave in vizijo o svetu.

Kakšen je sicer vaš delavnik v teh dneh? Likovni umetniki tudi sicer največkrat delujete v okolju svojih ateljejev ... Se v njih ta čas sliši tudi tišina zunanjega sveta?

Moj dan ne poteka bistveno drugače kot prej, odpadejo le obveznosti, ki jih ne morem urediti od doma, kar pomeni večinoma ateljejsko delo. Imam pa več časa za sprehode po gozdu in na bližnjo Šmarjetno goro, kamor se zelo rada odpravim z našim kosmatinčkom. In za vse tisto kar prej nisem uspela, dobro knjigo, kakšen film pa tudi urejanje doma in stvari, ki sem jih prelagala na kasnejši čas.

Osama je edini način, da slišiš druge in prisluhneš sebi. Zato je v tem času dar, ki ga ne smemo prezreti. Spodbuja k razmisleku, vračanje k vrednotam, na katere smo v vsakodnevni naglici pozabili. In kar je najbolj pomembno – znova se vračamo k človeku, k temu, kar je njegovo bistvo in poslanstvo.