Čudoviti koronski trenutki
Nemški pisatelj Norman Ohler je, ko je za Sobotno prilogo opisoval svet, ki ga spreminja novi koronavirus, med drugim zapisal, da mu je njegova prijateljica Sarah, ki sicer živi v cirkuški prikolici, rekla, da ji je kriza darovala nekaj prekrasnih trenutkov. Da zbira »čudovite koronske trenutke« ...
In sedeč pod mirnim, toplim aprilskim soncem, pod stolom pasji mladič, čigar ime v japonščini pomeni sneg in tudi veselje, razmišljam o svojih čudovitih trenutkih v času izolacije.
O tem, kako se nam je ravno pravi čas pridružil štirinožni družinski član in nam zares prinesel veselje v to posebno obdobje. Kako mi je izolacija podarila mir, da z njim vsako jutro ovohavam marjetice in opazujem odpiranje popkov jablan na vrtu za hišo. In v zenu brišem njegove lužice po stanovanju ...
O tem, kako sem vesela klicev najljubše sodelavke, s katero zdaj ne moreva piti kave skupaj, a jo pač vsaka na svojem koncu, pri tem pa še vedno lahko deliva skrbi o tem, kako lahkotno šolanje na daljavo jemljejo najini najstniki.
Razmišljam, kakšen privilegij je, da lahko pišem čudovite zgodbe o solidarnosti, ki jih rojeva koronakriza. O upokojencih, ki so sedli za šivalni stroj in šivajo zaščitne maske, o prostovoljcih, ki razvažajo pakete s hrano, o predanih zdravstvenih delavcih …
Kriza nas je, se mi zdi, povezala med seboj. Nobeno službeno sporočilo se ne konča brez: »Pazite nase.« »Ostanite zdravi, vi in vsi vaši«. »Ohranite upanje. V upanju je moč.« Mikrosvet nas, introvertov, se v koronačasu v resnici ni prav veliko spremenil. Še vedno delam iz domače pisarne, še vedno hodim na sprehode in v hrib in še zmeraj najraje nakupujem prek spleta. In še vedno veliko berem. Tako sem pred dnevi na spletu prebrala intervju z upokojeno srbsko novinarko Ruško Jakić. Kot pravi ta šik Beograjčanka, za katero nihče ne ve, koliko je stara, se vsako jutro, ko vstane, najprej pri odprtem oknu zahvali bogu, da je živa in zdrava. Potem si skuha svoj neskafe in razmišlja, da je v izolaciji res težko, a da bo tudi to minilo. Kot mine vse. In da iz te situacije ne smemo iziti poškodovani. Da moramo v vsem slabem najti kar največ dobrega. Da je to za vse nas lekcija in da svet, kot bo izšel iz te korona krize, ne bo nujno slabši svet. Če se bomo le znali vrniti k pravim stvarem.
Morda je ena od lekcij lahko ta, da se učimo hvaležnosti. Za kaj vse smo na tem svetu lahko hvaležni, nas v navdihujoči abecedi hvaležnosti na Facebooku spominjata tudi Manca Košir in njena hči Tina. Dragoceno je spoznanje, da te hvaležnost za to, kar imaš, ne da bi hlepel po več in več, lahko rešuje iz še tako tesnobnih misli.