Piše za gledališče, naš razmislek in pravičnejšo družbo

Letošnja prejemnica nagrade Slavka Gruma Tjaša Mislej je šele peta dramatičarka z nagrado za najboljše izvirno slovensko besedilo, ki jo v okviru Tedna slovenske drame podeljujejo od leta 1979. Leta 2014 je že prejela nagrado za mlade dramatike za besedilo Panj, letos pa je strokovna komisija za najboljšo prepoznala njeno socialno dramo z naslovom Naše skladišče.

Nekje na sedmi strani drame, ko osrednji liki, štiri skladiščnice različnih let, ki so na tem »šihtu« vsaka s svojim razlogom in zgodbo, pred spanjem sedejo k skupnemu ogledu televizije, bralcu postane jasno, da sodelavke v tem skladišču hipermarketa pravzaprav živijo noč in dan, vse do (recimo) proste nedelje. So kot v nekakšni skupinski izolaciji od zunanjega sveta, kar v aktualnem času deluje s podvojeno strašljivostjo ...

Res je. Skladiščne delavke so pravzaprav zaprte v skladišču, še proste nedelje se jim vsak teden izmikajo. Tam spijo, imajo malico, se prhajo in ob večerih seveda gledajo televizijo, če niso preveč izčrpane. Po drugi strani pa je tudi kupec, ki se občasno prikaže, že več tednov izgubljen v trgovini, saj ne ve, kaj sploh išče. Želela sem ustvariti atmosfero ujetosti in poudariti neizbežnost situacije. Delavke so nezadovoljne, želijo si drugačnega življenja, imajo svoje strahove, sanje in hrepenenja. Morda se lahko v teh časih še bolj poistovetimo z njimi, ko smo tudi mi ujeti med štiri stene in je naša osebna prihodnost, prihodnost celotne družbe, pravzaprav celotnega sveta, tako negotova.

Kaj se pravzaprav dogaja v vašem, a vendarle tako zelo našem skladišču?

Naše skladišče je socialna drama, ki sem jo kljub na neki način tragični situaciji likov poskušala obarvati s humorjem, karikaturo in absurdom. Gre za položaj štirih delavk, ki so zaprte v to ogromno skladišče hipermarketa, njihove izmene pa se nikoli zares ne končajo. Med ženskami različnih starosti se spletajo takšne in drugačne vezi ter postopoma skozi dialoge odkrivamo njihove življenjske zgodbe, sanje in ambicije. V njihov absurden mini kozmos pa mimobežno vstopajo še zunanji obiskovalci, od poslovodkinje do direktorja, skladiščnika, novinarja in kupca.

Bi lahko rekli, da je tematika položaja delavstva v sodobnem z neoliberalizmom zaznamovanem svetu na neki način tudi vaše dramsko delovišče?

V vseh treh dramskih besedilih, ki sem jih napisala za odraslo publiko, je v ospredju tematika organizacije dela oziroma način, kako ekonomske razmere in ideologija večne rasti, ideologija ustvarjanja profita – pogosto za ceno uničevanja okolja ali kratenja delavskih pravic, kako vse to vpliva na vsakdanje življenje ljudi, ki so na dnu družbene lestvice.

Kruha ne naredi moka, ampak roka, kot v vaši drami vedno znova ponavlja najstarejša in najbolj izkušena delavka Vera ...

Točno tako. Brez delavcev podjetja propadejo. Brez delavcev ni proizvodov, ni dodane vrednosti, ni dobička. In zakaj je mnogokrat tako, da si smetano razdelijo zgolj tisti, ki so pri koritu?

V ospredje postavite prav lik žensk v aktualnem času, ki jih v obstoju ohranjajo različne sanje o boljšem življenju, moški se pojavljajo kot bitja iz drugega sveta, od koder pa vendarle »vodijo igro«. Mar ženska v tem svetu izgublja tudi zato, ker je ženska?

Zdi se mi pomenljivo, da je toliko žensk na delovnih mestih, kot so prodajalke, skladiščnice, čistilke, medicinske sestre, vzgojiteljice, ne nazadnje tudi učiteljice. To so poklici, ki so zelo zahtevni, za družbo nujno potrebni, hkrati pa velikokrat premalo spoštovani, preslabo ovrednoteni in plačani. Vodilni akterji v svetu in najbogatejši Zemljani so pa še vedno moški, z nekaj izjemami.

Kako ste sami sprejeli (začutili) vest, da ste postali dobitnica nagrade Slavka Gruma. Jo vidite kot napredovanje »znotraj skladišča« ali uresničenje sanj o vsem tistem, kar vas čaka zunaj njega, a morda na drugačen način povezano z njim?

Težko bi napovedala, kaj točno bo sledilo tej nagradi, kar se tiče uprizarjanja ali sodelovanja z gledališči. Vsekakor stvari ne potekajo tako, da te po nagradi kar naenkrat vsi kličejo. Niti slučajno. Vrednost in pomen nagrade vidim tudi v tem, da mi daje dodatno motivacijo in odgovornost za nadaljnje pisanje. Vsaka naslednja drama mora biti vsaj tako dobra ali boljša. Slovenski gledališki prostor je majhen, dramskih pisk in piscev pa imamo veliko – s tem, da večina živi od drugih poklicev. Na ta način je težko vzdrževati vrhunsko formo. Mislim, da bi ministrstvo za kulturo, JAK in gledališke institucije lahko naredili več za vzgojo, spodbujanje in promocijo slovenske dramatike.

Primerjate občutek, ko ste leta 2014 prejeli – takrat se je podeljevala šele drugič – nagrado za mladega dramatika, z občutkom zdaj, ko je vaša velika nagrada …

Če povem iskreno, sem zdaj bolj presenečena kot takrat. Obakrat pa sem bila seveda zelo vesela.

V drami, lahko bi rekli tudi trpki komediji, na koncu ne nakažete rešitve – je res ni?

V drami je morda ni, v družbi pa je vse mogoče, če se skupaj zbere dovolj povezanih posameznikov, ki imajo jasne zahteve in cilje, ki bi jih radi dosegli.

Kar daje upanje in moč. Zdi se mi, da stavite na sodobno angažirano gledališče – mar vam to tudi na neki način narekuje pisanje besedil?

Seveda. Pisanje dram je pri meni v prvi vrsti namenjeno gledališču, nekemu ustvarjanju potencialne predstave za publiko. Vedno imam v mislih, kaj bi rada sporočila gledalcu ali bralcu, kaj želim, da bi doživel, premislil ali želim, da se ga nekaj dotakne.

Ste že v dogovoru s katerim od režiserjev ali umetniških vodij gledališč, ki bi v prihodnji sezoni vstopili v Naše skladišče?

Zdaj je še prekmalu, da bi lahko jasno odgovorila na to vprašanje. Nekaj zanimanja je, a konkretno še ni nič dogovorjeno. K temu verjetno prispevajo tudi trenutne negotove razmere.