Naj tudi jutri zmaga duh Zdravljice

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 8. april 2020 / 11:17

»To je res svetla novica v tem mračnem času. Naj jo pôjejo narodi z vseh balkonov!« se je ob novici, da je Evropska komisija Prešernovo Zdravljico nagradila z znakom evropske dediščine, odzval nemški slovenist Klaus Detlef Olof, prevajalec Zdravljice v nemščino. O tem smo vprašali dr. Mirana Hladnika.

Kranj – Evropska komisija je konec marca potrdila nominacijo Prešernove Zdravljice za znak evropske dediščine. Zdravljica, nominacija je nastala v sodelovanju Ministrstva za kulturo in Narodne in univerzitetne knjižnice kot nosilke spomenika ter zunanjih strokovnjakov, je poleg Spominske cerkve na Javorci in Partizanske bolnice Franja že tretji vpis slovenske dediščine na prestižnem seznamu evropske dediščine. Skupaj z letošnjimi desetimi novimi vpisi se je nanj od leta 2013 uvrstilo 48 arhitekturnih objektov, predelov mest, zgodovinskih spomenikov, muzejev, dogodkov, časovnih obdobij, dokumentov in drugih znamenitosti, ki jih je komisija s podelitvijo znaka prepoznala za evropsko dediščino, saj ta pričajo o evropskih idealih, vrednotah, zgodovini in povezovanju.

Zdravljica s svojim humanističnim sporočilom odraža bistvo ideje povezane in miroljubne Evrope. Prešernovi svobodoljubni in svetovljanski verzi presegajo časovne in prostorske meje ter so globoko aktualni še danes. Na vprašanje, kako vidi uvrstitev na omenjeni seznam evropske dediščine, literarni zgodovinar in profesor na oddelku za slovenistiko dr. Miran Hladnik pomenljivo najprej poudari mnenje nemškega kolega: »Na forumsko sporočilo o potrditvi nominacije Prešernove Zdravljice za znak evropske dediščine se je nemški slovenist Klaus Detlef Olof, ki je Zdravljico prevedel v nemščino, odzval z vzklikom: »To je res svetla novica v tem mračnem času. Naj jo pôjejo narodi z vseh balkonov!« Pred meseci je profesor Olof dovolil postaviti svoj prevod Zdravljice (Trinklied) na Wikivir in ga s tem prepustil v javno last – redko in plemenito dejanje! Na Wikviru je Zdravljica prosto dostopna še v hrvaščini, ruščini in makedonščini, vsi drugi prevodi (francoski, italijanski, angleški in še kateri) so objavljeni z oznako 'copyright' in je treba za njihovo uporabo prositi lastnike avtorskih pravic.«

Zdravljica ni zgolj slovenski nacionalni simbol: je neposredni izraz pomladi narodov ter želje po mirnem sobivanju skupin in posameznikov ter boja za svobodo izražanja in odpravo cenzure. Ne nazadnje je tudi edina državna himna, ki identiteto skupnosti gradi na univerzalni, kozmopolitski izkušnji sobivanja in prijateljstva, v čemer odzvanja tudi sporočilo Beethovnove Ode radosti, himne Evropske unije.

Zdravljica za sožitje med narodi

Dr. Miran Hladnik ob tem tudi meni, da podelitev statusa pomembnega evropskega kulturnega spomenika Zdravljici Prešernovemu narodu lajša skrb za prihodnjo usodo te pesmi. »Pred desetletjem so se namreč pojavile ideje o zamenjavi Zdravljice, ki je bila leta 1989 izbrana za državno himno, s kako drugo pesmijo ali vsaj z zamenjavo njene sedme kitice, ki se prepeva na proslavah, s kako drugo kitico. Razlog nezadovoljstva z Zdravljico je bil, da je premalo borbena in da je v svojem ključnem sporočilu (»Žive naj vsi narodi ...«) preveč svetovljanska in premalo slovenska. Nacionalni interes bi v ustreznejši meri izražali verzi druge kitice »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet«, še bolj pa npr. militantni verzi Jenkove pesmi Naprej (»Naprej zastava slave, na boj junaška krí! Za blagost očetnjave naj puška govorí!«), ki je danes himna slovenske vojske,« poudarja Hladnik in s tem v skladu s pesnikom daje prednost miroljubnosti in svobodi pred agresivnostjo in nadvlado. Prav uveljavljanje vseh vidikov osebne svobode, vključno s svobodo govora, je tudi temeljno načelo Evropske konvencije o človekovih pravicah in Listine EU o temeljnih pravicah, ki sta osnovna dokumenta evropskega povezovanja.

Profesor dr. Miran Hladnik pa hkrati v aktualnem času, ki je vendarle oddaljen od dobe, ki je pesniku narekovala pesem, opozarja: »Zdravljica je bila sprejeta med evropske kulturne spomenike prav zaradi svojega humanističnega, svobodoljubnega in svetovljanskega sporočila ter ideje sožitja med narodi, s katerima se razlikuje od atavistično agresivnih državnih simbolov drugih nacij. Držimo pesti in delujmo za to, da duh Zdravljice zmaga nad zloveščimi načrti militarizacije, omejevanja svobode in strahovlade pod izgovorom zagotavljanja varnosti, ki se širijo pri nas, po Evropi in po svetu.«