To pa je knjiga za v vsako hišo

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 16. marec 2020 / 19:12

»Želim si samo, da bi knjiga našla bralce, saj sem prav nanje mislila ves čas svojega iskanja in zapisovanja,« razmišlja Ivana Markun, avtorica knjige Gremo Kranj puzdravt, v kateri so zbrane folklorne in druge pripovedi iz Kranja z okolico in iz vasi Sorškega polja.

Kranj – »V Kranju in vaseh na Sorškem polju je z zgodbami težko. Ni povedk, ni pravljic, nič od tega. Velikokrat sem slišala: »Oh dejte no, se j biv zmerej sam dev!« In tako sem potem nagovarjala ljudi, naj mi pripovedujejo o svojih doživetjih v mladosti, o delu, šegah,« je povedala zapisovalka Kranjčanka Ivana Markun. Silno ljubi materni jezik in uživa ob poslušanju narečij, zato se je tudi odločila za sodelovanje pri nastajanju te knjige. Gremo Kran puzdravt je štirideseta po vrsti v zbirki Glasovi od skupaj 52, kolikor jih je izšlo do danes, in predstavlja kamenček v mozaiku folklornih pripovedi vse Slovenije. Zajema področje mesta Kranj in vasi na Sorškem polju. V letih od 2003 do 2010 jih je Markunova zbirala med mestnim in vaškim prebivalstvom. V knjigi je 207 kratkih zgodb. Največ je socialnih in so tudi bajčne, legendne, zgodovinske, etnološke, šaljive in še nekaj anekdot. Petinštirideset pripovedovalcev je sodelovalo; nekateri z eno, drugi z več pripovedmi.

Knjiga je pregledno urejena. Objavljen je v njenem zavihku tudi zemljevid s kraji, od koder so zgodbe. Spremno besedilo sta zapisali prof. ddr. Marija Stanonik, snovalka in urednica zbirke Glasovi, in mag. Tatjana Dolžan Eržen iz Gorenjskega muzeja, prof. dr. Jožica Škofic pa je prispevala zapis o govornem jeziku Sorškega polja. V zadnjem delu je slovarček narečnih besed, te so zaradi lažjega razumevanja zapisane tudi pod vsako zgodbico posebej. Sledi povzetek v nemščini in angleščini. Ilustriral jo je akademski slikar Jože Trobec, izšla je pri Mohorjevi družbi, naprodaj je tudi na Gorenjskem glasu.

»Za marsikatere pripovedovalce sem še vedno zelo srečna, da sem jih spoznala. To so občudovanja vredni, pridni, dobrovoljni in ustrežljivi ljudje. Mnogi od njih so se medtem že poslovili, jim pa velja moj spoštljivi spomin. In če bi bila učiteljica slovenščine, bi učence z največjim veseljem spoznavala z različnimi slovenskimi narečji. Eno, dve zgodbi iz knjig iz zbirke Glasovi bi jim prebirala pri šolskih urah. A ne bi bilo krasno?«

Knjiga Gremo Kran puzdravt je brezčasna, vselej zanimiva, zato naj bi bila doma v vsaki hiši v krajih, od koder so zgodbe. »Poglejte, kako se nam življenje divje spreminja. Tu notri so pa so štorije, kako s(m)o včasih ljudje živel' ...«