Konec tedna

Ko se teden začne, pravijo, da je ponedeljek dolg, sreda je mali petek, četrtek je ponekod priložnost za obisk lokalov, in ko pride petek, smo vsi blaženi, končno konec tedna.

Kaj pomeni konec tedna? Meni pogosto vstajanje brez budilke. Kadar je, pač je, in običajno je le malo kasneje kot med tednom, kot da ne bi mogla spati dlje. Mnogim je sobota čas za pospravljanje hiše, stanovanja. Pri nas ni vedno tako. Otroci imajo tekme in druge obveznosti, tudi sama imam nemalo ljubih in manj ljubih opravil, ki se skoncentrirajo za konec tedna. Tako sem pravzaprav zelo vesela, če nam uspe kakšno soboto dopoldan pospraviti, tako kot naj bi bilo. Če je vsaj kakšen od otrok doma, se delo razdeli in hitro opravi. Okna so umazana, pa bom počakala kakšen teden ali dva, da se bo navada čiščenja oken pred veliko nočjo obdržala tudi pri nas. Ker je bilo več pomagačev, sem se malo bolj posvetila garderobi, čevljem, jaknam in plaščem. Stran sem vrgla pet parov čevljev, štiri jakne in tri bunde. Stena, kamor obešamo jakne, je kot kamelina grba, vse se kopiči in kopiči. Zlepa nihče ničesar ne vrže stran. Ko se lotiš temeljitega pregledovanja, je ključno vprašanje, koliko si vrgel stran. Če pomislimo na količine hrane, obutve, oblačil in vsega drugega, kar prinesemo v hišo ali stanovanje, in koliko gre ven, nam je situacija jasna. Povsod se kopičijo stare stvari, ki jih hranimo. Police so polne, obešalnikov zmanjkuje. Ko narediš pregled, ugotoviš, da je precej čevljev strganih, izrabljenih, oblek premajhnih. In ko opraviš selekcijo, ugotoviš, da je prostora na policah za čevlje pravzaprav dovolj, le skrbeti moraš za odvoz. Tako je pri nas. Ko v duhu čiščenja mine sobota dopoldne, se prav dobro počutim – sedaj smo naredili nekaj za svoj dom, kaj pa zase?

Da bi ostala kakšen konec tedna brez malo večje fizične aktivnosti, se mi zdi pregrešno. Dan je že daljši, v hribih je sneg, luna je skoraj polna, pojdiva v Tamar, reče Janez. V mraku sva prispela v kočo. V koči je bilo veliko ljudi s podobnimi užitki in nameni, kot sva bila midva. Luna je obsvetila vse hribe, ki so se v soju svetlobe lesketali v snežnih kristalih. Kar vriskala sem in si dala obljubo, da je polno luno treba izkoristi vsak mesec. Kako smo veseli nekaj snega, ki je vsaj v hribih pobelil strmine in smučine. Nedelja je bila sončna. Letos še nismo nič tekli na smučeh. Torej gremo na Pokljuko. Rana ura je zlata ura, in ob 9. uri zjutraj sva bila že na Pokljuki. Zopet idila. Tekaška proga proti dolini Konjščici je zame ravno prava. Prijateljica me sprašuje, kakšne smuči imam, za klasiko ali skate. Vedno ji odgovarjam, da z dvajset let starimi smučmi tečem oba stila. In ona se čudi in smeji, da to pač ni možno. Torej vam je jasno, kakšne vrste tekač sem. Uživač.

Pojdite na sneg v kakšno od alpskih dolin, tudi višje, če imate ustrezno opremo in ste tega vajeni. Čudovito je.