Zimska pravljica
Königstuhl (2336 m n. m.) in Seenock (2260 m n. m.) – Letošnja zima je vse prej kot zima. Komaj kaj snega, visoke temperature itd. Pa vendar, kdor išče, ta najde! Tudi sneg, neokrnjene vrhove, mir in tišino.
Letos smo Krške Alpe oz. Nockberge že obiskali. Očitno se, ko jih enkrat obiščeš, potem tja vedno znova rad vračaš. Tudi mi se bomo danes vrnili v ta prečudoviti konec, ki je idealen za turno smučanje, krpljanje ali za zimsko pohodništvo. Glavni cilj nam bo kraljevi stol oz. Königstuhl. Da bo pa tudi tura kraljevska, bomo pa obiskali kar šest več kot dvatisoč metrov visokih vrhov. Gremo?
Skozi predor Karavanke se zapeljemo v Avstrijo in se vozimo v smeri Salzburga. Avtocesto zapustimo na izvozu Gmünd, kjer sledimo cesti proti Innerkremsu. Peljemo skozi do koče Dr. Josef Mehrlhütte, kjer je naše izhodišče. Pot vzpona bo potekala po dolini Rosanien. Dolina je čudovita, sončna in široka. S parkirišča se vrnemo malce nižje do smerokazov ali pa do tekaške proge (če smo s turnimi smučmi), sicer gremo do smerokazov in začnemo vzpon po poti št. 126. Pot je na začetku precej položna, višje se pridruži tekaški stezi. Kot pešaki pazimo na to, kje hodimo. Če bomo tukaj hodili v kopnem delu sezone, bomo po uri in pol pri t. i. jezeru Rosanien, ki pa ga zdaj ni bilo videti, saj je bil prekrit s snegom. Predvidevam, da niti ni pretirano veliko vode. Dolina je precej dolga, približno tri kilometre, nato pa se strmina vzpona stopnjuje do t. i. sedla Königstuhlscharte 2190 m, kjer zavijemo levo. Prestopimo leseno ograjo in se dokaj strmo povzpnemo do vrha Königstuhl, 2336 m n. m. Pogled na jugu se ustavi na Julijcih, Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah, sicer pa gledamo v samo osrčje Nockberga. Joj, koliko vrhov! Pogled na zahod nam pokaže Visoke ture.
Ko stojimo na vrhu in gledamo proti dolini, po kateri smo se povzpeli, vidimo na levi strani čudovit greben, ki kar čaka, da ga obiščemo. Po tem grebenu se bomo vrnili nazaj na izhodišče. Z vrha sestopimo na sedlo Königstuhlscharte, kjer se na drugi strani začnemo precej strmo vzpenjati. Prvi vrh, ki ga označuje le možic ob ograji, je Friesenhalshöhe, 2246 m n. m. Grebenu sledimo naprej in pred nami je vzpon na Seenock, 2260 m n. m., na vrhu katerega je velik kovinski križ. S Seenocka nas čaka malce strmejši sestop, ki terja previdnost, predvsem če je pot ledena ali pa če sneg ne drži teže planinca. Naslednji vrh z lahko spregledamo, ker ni na vrhu nobene oznake, ampak je le en od vršičkov v nizu. Gre za Vogelsangberg, 2207 m n. m., četrti dvatisočak danes. Še dva nas čakata. Po grebenu nadaljujemo naprej. Na levi strani vidimo smučišče Innerkrems. S strani smučišča bomo morda videli kakšnega pohodnika ali pa turnega smučarja. Povzpnemo se na predzadnji vrh Sauereggnock, 2240 m n. m. Spust s tega vrha je zelo strm. Ko začnemo sestopati, nimamo občutka, da je toliko strmo, nekje na sredi se to občuti, sploh pa vidimo, ko z zadnjega vrha pogledamo nazaj. Previdno sestopamo do sedla spodaj in se še zadnjič danes povzpnemo na dvatisočak. Zadnji v nizu je Stubennock, 2092 m n. m. Z njegovega vrha se začnemo spuščati nazaj na izhodišče. Dan po slovenskem kulturnem prazniku je bila snežena podlaga na celotni turi precej različna: od kompaktnega snega, ki je držal težo, do pršiča in ledenih plošč. Ja, tudi do pasu se je predrlo, k sreči povsem na koncu ture, pri sestopu s Stubennocka. Sestop je potekal po letni poti, ki je markirana, a kot pravim, odvisno od količine snega oz. koliko je spihano, da se markacije vidijo.
Seveda je možno, da se po poti vzpona vrnemo tudi v dolino, a predlagam, da prehodimo opisan greben, ker je tura naravnost odlična. Srečno!
Nadmorska višina: 2336 m
Višinska razlika: 800 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 2 / 5