O kaznovanju v šoli – 4. del

Za boljšo šolo (63)

Šole skušajo doseči primerno vedenje učencev s številnimi preventivnimi vzgojnimi dejavnostmi, med katere sodijo tudi šolska pravila in hišni red. Govorili smo o tem, koliko časa učitelji porabijo za to, da otroke naučijo vsaj poslušati navodila, kaj šele upoštevati. Kršitev je veliko, mogoče tudi zato, ker kazni niso primerne in dovolj učinkovite. Vsi se strinjamo, da fizičnih kazni ne smemo več uporabljati, hkrati pa ne vemo, kako doseči enak učinek npr. v primeru, ko otrok nesramno in žaljivo jezika učitelju. Kako neprimerno vedenje čim prej ustaviti?

Učenci sami ugotavljajo, da so učitelji vedno bolj nemočni. Na enem od šolskih parlamentov so predlagali, naj se za kršitelje šolskega reda uvede družbeno koristno delo. V nekaterih šolah so kot vzgojni ukrep uvedli t. i. restitucijo, kar pomeni povračilo škode. Restitucija je samostojen ukrep v primeru, ko z njo dosežemo svoj namen, to je spremembo otrokovega vedenja. Takrat kazen ni več potrebna. Učitelj učenca skozi pogovor pripelje do spoznanja, kaj je storil narobe in kako bo škodo, psihično, socialno ali materialno, oškodovanemu povrnil. Otrok mora sam ali ob pomoči učitelja, kadar se ne zaveda svoje napake, poiskati način poravnave škode in oškodovanec se mora s tem strinjati.

Najlažje je povrniti materialno škodo, težje je poiskati način, kako popraviti škodo, ki jo je učenec povzročil sošolcem z motenjem pouka ali žaljivim vedenjem. V primeru motenja pouka se z učencem lahko dogovorimo, da bo sam vodil uro pouka in učencem razlagal učno snov. Da bo na lastni koži doživel, koliko truda je treba vložiti v pripravo ene učne ure in kako težko je doseči pozornost učencev. V primeru, da je učenec izvajal nad sošolci verbalno ali psihično nasilje, je veliko težje najti način, kako se oddolžiti prizadetemu učencu. Ni dovolj, da se opraviči, za sošolca je treba tudi kaj prijaznega storiti, npr. mu pomagati pri domači nalogi ali kakšnem hišnem opravilu, da ga povabiti v kino, se ponuditi, da ga zagovarjaš in braniš pred nasilneži … Skratka, povračilo škode mora biti smiselno in vezano na storjeno dejanje.

Restitucija bi bila neustrezna, če bi žaljivega učenca za kazen poslali pometat šolsko dvorišče. Takšen ukrep bi bil smiseln v primeru, ko nekdo namenoma odmetava smeti po šoli. Delo ne sme postati kazen. Nekateri učenci restitucijo odločno odklanjajo, raje dobijo pisni opomin, ki mu obvezno sledi pogovor s starši. Odgovornost tako preložijo na druge, saj se s prekrškom namesto njih ukvarjajo učitelji in starši.

Učitelji imajo zaradi kaznovanja veliko administrativnih opravil in starši morajo najti čas, da pridejo v šolo. Srečanje in pogovor z oškodovancem namreč nista prijetna, saj vzbujata nelagodje in občutek krivde. Tudi priznanje, da s svojim nesprejemljivim obnašanjem delaš težave drugim, ni enostavno. Izvajanje restitucije, ki je verjetno najbolj smiselna in koristna oblika obravnavanja neprimernega vedenja, je za šolo izredno zahteven proces. Terja veliko pogovarjanja z učenci in spremljanja izvajanja dogovorov. Restitucija velja za pozitivno vzgojno metodo, saj otroke usposablja, da sami rešujejo probleme, ki so jih povzročili s svojim ravnanjem. Restitucija je vzgoja za vrednote in lastno odgovornost. Uspešna je takrat, ko jo poleg strokovnih delavcev podpirajo tudi drugi zaposleni in sodelujejo pri njenem izvajanju.