Vladimir Bartol s kamniškim Alamutom

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (239)

V slovenski vasici Sveti Ivan v Trstu se je 24. februarja 1903 rodil slovenski pisatelj, dramatik, esejist, publicist, kritik, prevajalec Vladimir Bartol. Najbolj znan je po romanu Alamut, ki je izšel leta 1938 in bil preveden v več kot dvajset jezikov.

Bil je tretji izmed sedmih otrok. Oče Gregor Bartol je bil po poklicu poštni uradnik, mati Marica Nadlišek Bartol pa je bila učiteljica, pisateljica in urednica prvega slovenskega ženskega časopisa Slovenka. Umrl je 12. septembra 1967 v Ljubljani.

V letih 1926 in 1927 je študiral na pariški Sorboni biologijo, psihologijo in psihiatrijo. V Parizu se je seznanil z Josipom Vidmarjem, okrog katerega so se zbirali v Franciji živeči slovenski literati. Pridružil se je improviziranemu literarnemu krožku, v katerem je maja 1927 bral črtico Ljubezen velikega kana. Vidmarju je bila črtica všeč in je Bartola opozoril na zgodbo o orientalskem mogotcu, ki si je izmislil način, kako narediti iz mladih vernikov slepo orodje za svoje oblastniške načrte. Bartol si je postavil desetleten rok za preoblikovanje zgodbe v roman.

Oktobra 1936 se je preselil v Kamnik. S seboj je vzel okoli sto knjig in že precej zbranega gradiva ter se posvetil pisanju romana Alamut. Najprej je imel namen napisati čim bolj točen zgodovinski roman, vendar je zgodba prerasla tudi v psihološki, idejni in filozofski roman, ki je zasnovan na študiju zgodovinskih virov in filozofskih del Machiavellija in Korana. Za moto mu je postavil Nietzschejevo misel: Nič ni resnično, vse je dovoljeno. Zanjo je trdil, da so jo zapisali že izmaelitski misleci okrog leta 1000. V središču romana je vprašanje o spoznanju, resnici in laži, moči in oblasti. Gre za moderen intelektualistični roman metafor s simbolnimi in mitskimi nagnjenji.

Alamut je izšel leta 1938 pri založbi Modra ptica, vendar ni doživel pričakovanega uspeha. Roman je takoj po izidu ponudil ameriški filmski družbi MGM, a ga niso sprejeli. Večje zanimanje je roman vzbudil šele v osemdesetih letih, zlasti po uspehu francoskega prevoda. Danes ga ocenjujejo kot osnovno pojasnilo, kako je prišlo do psihološke zaslepljenosti nekaterih mladih, delo o usodi mednarodnih demoničnih pustolovcev, ki ubeseduje teme volje in moči.

Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:

Na Jesenicah se je 24. 2. 1880 rodil Franc Torkar, prvi avtogeni varilec v Jugoslaviji.

Na Olševku se je 24. 2. 1887 rodil glasbenik in pedagog Ciril Pregelj. Organiziral in vodil je pevske zbore, reorganiziral celjsko godbeno društvo, bil je kapelnik Dramatičnega društva v Celju. Izdal je več zbirk mladinskih zborovskih napevov ter pesmaric za osnovne in meščanske šole. Izdal je tudi skladbe za ženske zbore.

V Kamniku se je 25. 2. 1869 rodil pisatelj, zgodovinar in duhovnik Josip Benkovič. Bil je kaplan v Naklem, alojzijeviški prefekt v Ljubljani. Iz zdravstvenih razlogov so ga poslali za kaplana v Komendo, nato pa je vstopil kot novinec pri cistercijanih v Stični.

V Podnartu se je 27. 2. 1888 rodil pisatelj in časnikar Ivan Podržaj. V Jutru je bil deset let urednik in nekaj časa tudi glavni urednik. Po drugi svetovni vojni se je zaposlil v zunanjepolitičnem uredništvu Ljudske pravice. Umrl je v Ljubljani 6. 10. 1958.

V Zgornjih Gorjah se je 29. 2. 1836 rodil diplomat, gospodarstvenik in politik Jožef Schwegel (tudi Švegel ali Žvegel). Kot diplomat je uspel doseči, da je prišla BiH pod avstro-ogrsko upravo.