Rak

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / petek, 28. februar 2020 / 06:00

Delež ozdravljenih rakovih bolnikov že dolgo časa narašča. Ko pa slišimo, da je naša diagnoza rak, se nam podere svet. V stanju šoka pozabimo na statistiko in na znanje zdravnikov, ki nam bodo pomagali. Še vedno najprej pomislimo rak = smrt. Umrl bom. Šok. Kako je mogoče, da je konec življenja?! Pa ne ravno jaz. Začne se pravi vihar – šok in strah, ki popolnoma prevzame naše telo, misli, čustva. Prihajajo neurejene, kaotične misli, kaj se je zgodilo, kako bo z nami, kaj z našimi najbližjimi, kako poteka zdravljenje, ali naj poizkusimo še alternativno zdravljenje. Ko ljudje po diagnozi raka malo zadihajo in se zberejo oziroma ko šok malo popusti, se začne čustvena groza. Ti ljudje doživljajo zelo hude trenutke in čustvena stanja, viharji se lahko hitro menjajo. Pojavi se jeza na situacijo (zakaj ravno jaz), na druge (vi ste pa zdravi), na zdravnike (sedaj boste pa vnašali te strupe vame), na boga (zakaj si to dopustil, saj nisem nikomur ničesar hudega storil …). Pride žalost (izguba zdravja, zavedanje minljivosti in smrti, prihaja slovo od vsega, sedaj bo vse drugače, če bom sploh preživel …). Bolniki se samoobtožujejo in polivajo s krivdo (nisem zdravo živel, sam sem kriv, toliko slabih dejanj za svoje zdravje sem delal …). Kmalu pride obup, malodušje, ogromno je nemoči in dvomijo o vsem (nič se ne da več storiti, konec je, ne bom se več trudil, tako ali tako se bo slabo končalo, zdravniki niso vsemogočni …). Upravičeno so dodatno šokirani, ker jih niti najbližji ne razumejo. Kako to vidijo? Ker mi ne zdržimo ob njih.

Mi ne zdržimo teh hudih čustvenih stanj zraven njih. In kaj naredimo največkrat? Največkrat naredimo dve največji neumnosti. Začnemo svetovati, kako naj se lotijo zdravljenja, dokazujemo, kako je medicina napredovala, kako se je pozdravil oni kolega z ne vem kakšno alternativo, skratka mi se postavljamo v vlogo zdravnikov. Bolnik tega od nas ne pričakuje. Zato ima zdravnike. Druga neumnost (ker pač mi ne zdržimo čustvene bolečine ob takem bolniku) je, da ga zasipljemo s pozitivnimi mislimi: »Ti si res močan in boš to zmogel. Ti samo pozitivno razmišljaj in bo vse v redu. Ti bom prinesel knjigo o pozitivnih energijah vesolja, to veliko pomaga. Veš, to je res rak, vendar kako zelo sem šele jaz trpel …«

Bolnik si bo samo mislil: »Pojma nimaš. Vidim, da se ti niti ne sanja, kaj jaz doživljam.« Ob vseh šokih in strahovih, ki jih ima, mu je še težje, ker nima ob sebi razumevajočih ljudi. Ali da bi se vsaj potrudili razumeti ga. Vedeti moramo, da se rakovim bolnikom svet popolnoma obrne na glavo. In to tako zelo celovito, da ga zdrav človek težko razume. Mi smo ob njih s svojimi očmi. Oni pa si nadvse želijo, da bi si vsaj malo obuli njihove čevlje. Naslednjič pogledamo, kako je biti ob hudo bolnem človeku.