Nekdanja meja naj služi tudi kot opomin

V Kulturnem središču Stare Žiri so nedavno odprli razstavo Idrija in Žiri kot obmejno območje 1941–1945, na kateri s pomočjo fotografij, arhivskih dokumentov, kartografskega gradiva in pričevanj posameznikov predstavljajo vojna leta na mejnem območju med Idrijo in Žirmi.

Žiri – Razstava je nastala v okviru raziskovalnega projekta Napravite mi to deželo nemško ... italijansko ... madžarsko ... hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva. Pod mentorstvom Boža Repeta sta jo skupaj s še nekaterimi drugimi sodelavci pripravila Maja Vehar in Matevž Šlabnik. Maja Vehar je razstavo pospremila z besedami, naj ne bo le prikaz nečesa, kar je minilo, ampak naj služi tudi kot ogledalo sedanjosti in opomin prihodnosti. »Naj ne bo naš cilj postavljanje meja, tako fizičnih kot tistih v glavah, ampak odprtost, medsebojno razumevanje in povezovanje,« je poudarila.

»Travma v zvezi z drugo svetovno vojno je še vedno živa in v zvezi z mejami tudi precej neraziskana. Zato so nam ljudje hvaležni, da obujamo spomin nanje, zbiramo podatke in jih obdelujemo,« je na odprtju razstave pojasnil Božo Repe in poudaril, da njihova razstava nima ideoloških ozadij, ampak obravnava usode navadnih ljudi. »Materialni ostanki te meje so le vidni ostanki, še po desetletjih nezaceljene rane narave. V raziskavi pa smo se ukvarjali predvsem s človeškimi ranami – ljudmi in njihovimi usodami.« V teh hribih ljudje po njegovih besedah še zelo dobro pomnijo, kako so jim zaradi meje ločili hiše in gospodarska poslopja, jih pognali v begunstvo ali jih odpeljali v koncentracijska taborišča. »Zato vsaj Slovenci dobro vemo, da je meja med tistimi, ki imajo vse, in tistimi, ki nimajo nič, zelo tanka,« je opozoril Repe in dodal, da so bili tudi mnogi begunci, ki danes prihajajo v Evropo, nekoč premožni, danes pa so odvisni od pomoči drugih. »Razmišljanje, da se to nam ne more več zgoditi, je zato zelo kratkovidno. Upamo, da naša razstava spodbuja razmislek tudi o tem.«

Medtem ko je Matevž Šlabnik raziskal predvsem razmere ob meji med italijansko in kasneje nemško okupacijo na idrijski strani, pa se je Žirovka Maja Vehar posvetila krajem na žirovski strani meje. »Vest, da je bila Kraljevina Jugoslavija napadena, je 6. aprila 1941 močno pretresla prebivalce Žirov. Na cvetno nedeljo so še lahko šli k maši, vrnitev domov pa je bila že težja. Na mostovih so se pojavile barikade, ceste pa so bile prepredene z žičnatimi ovirami,« je obudila spomin na tisti čas. Okupacija je povzročila, da so Žiri postale kraj ob tromeji. Mejo z Italijo so Nemci utrdili z žičnimi ovirami in minskimi polji ter za lažji nadzor nad območjem ob njej izsekali gozd in porušili več gospodarskih in stanovanjskih poslopij. Meja je postala praktično neprehodna, zaradi česar so bila pogosta ilegalna prečkanja, kar pa je bilo zaradi zastraženosti in utrjenosti meje tvegano početje in se je pogosto končalo tragično. »Nevarna je meja ostala tudi po koncu vojne, saj je bilo njeno čiščenje dolgotrajno. Danes nanjo opozarjajo le še ostanki na terenu in pričevanja posameznikov, ki so vojno doživeli.«