Drobtinice iz Prešernove Vrbe

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / sobota, 8. februar 2020 / 08:17

Ali pa kar drobtine, pravi nekdanji kamniški župan Anton Tone Smolnikar, ki je pred letošnjim kulturnim praznikom na pogovornem večeru z zgornjim naslovom obujal svoje spomine na rojstno hišo Franceta Prešerna. Tam je v otroštvu preživel večino šolskih počitnic, saj je – kot s ponosom pove ob vsaki priložnosti – Prešernov potomec v petem kolenu.

Anton Tone Smolnikar je praprapranečak Franceta Prešerna, rojen je bil sto let po pesnikovi smrti in njegovi spomini na Vrbo so še danes zelo živi in z veseljem jih obuja, kot jih je tudi v torek, na pogovornem večeru pred slovenskim kulturnim praznikom, ki so ga gostili v kamniški knjižnici.

V Prešernovi rojstni hiši so bile rojene njegova mama in vseh njenih sedem sestra. »Prešernov nečak, sin njegove sestre Mine, Jože Vovk, je bil stari oče moje mame Ivanke, ki je torej Prešernova prapranečakinja. Mama je bila druga od otrok po vrsti, rojena leta 1922, in ker je družina že zgodaj izgubila očeta, se je moja stara mama Marija le stežka sama prebijala z osmimi hčerami. Moj stari ata je bil velik kmet in Vovkova oz. Ribčeva domačija, kakor ji še danes rečejo po domače, je bila med večjimi v Vrbi, kar je bilo razvidno tudi iz velikosti kamna pod vaško lipo,« začne Smolnikar, ki mu je mama večkrat pripovedovala o tem, kako je Prešernova rojstna hiša postala muzej. »Ko je ata umrl, je stara mama želela posodobiti hišo, da bi družina bolj udobno živela, zato je že kupila nova okna, takrat pa sta jo mali bratranec Franc Saleški Finžgar in mamin stric, kasnejši ljubljanski nadškof Anton Vovk, začela nagovarjati, da bi Prešernovo rojstno hišo preuredili v muzej. Prepričevala sta jo toliko časa, da je stara mama pristala na dogovor – v zameno za Prešernovo hišo so zgradili novo domačijo pod cerkvijo sv. Marka. Družina se je vanjo preselila leta 1939. Po drugi svetovni vojni, ko je umrla tudi stara mama, je kmetijo in hišo prevzela najstarejša hči Marija, vseskozi sem ji pravil teta Mica. Druge sestre pa so odšle od doma.« In prav pri teti Mici je Smolnikar preživljal poletja kot osnovnošolec. Spominja se, da so otroci poznali vsak kotiček Prešernove hiše (kjer je večkrat tudi prespal, saj je bila tedanja oskrbnica hiše mamina sestrična Justa), cerkvice sv. Marka in vasi Vrba z okolico. Pomagal je na kmetiji, otroci so se večkrat hodili kopat v današnji Šobčev bajer, njegova teta pa je bila znana tudi po dobri gostilni. Ohranil se je rek: »Od Ljubljane do Jesenic ni boljše šunke kot pri Ribčev' Mic'.«

Kako pa je kot otrok doživljal to, da je potomec ene največjih osebnosti slovenske zgodovine? »Od nas štirih otrok, sam imam še tri sestre, je bila ta zavest pri meni še najmočnejša. V naših mladostniških letih poudarek na Prešernu še ni bil tako velik in kot osnovnošolec med domačini v Vrbi nisem zaznal pripadnosti in velikega cenjenja te veličine. Že takrat pa je Prešernovo rojstno hišo obiskovalo veliko šolarjev. Prešerna smo znali povzdigniti šele po osamosvojitvi, zato sem prej to povezavo jemal le kot nekaj normalnega. Vedel sem, da smo v sorodu, bil sem ponosen, zabaval sem se s tamkajšnjimi vrstniki in vesel sem bil, da sem lahko spal tudi v Prešernovi rojstni hiši.«

Njegova mama je za kruhom odšla v Kranj v čevljarsko delavnico, kjer je spoznala njegovega očeta, ki je bil sicer rojen na Brezjah pri Dobu, v Kamnik pa se je družina preselila zato, ker je oče tu prevzel hišo svojega brata, ki je padel v partizanih. »Bolj ko razmišljam o tem, bolj sem ponosen, da sem del tega rodu, in zato bomo tudi letos – tako kot vsako leto – 8. februar preživeli v Vrbi,« zaključi Smolnikar.