Kot bi živela v omami

Majda je imela že vse od otroštva naprej fiksno idejo, da je nihče ne mara. Hitro je bila užaljena, še hitreje se je zaradi malenkosti sprla s sošolkami, doma pa z mamo, sestro in obema bratoma. Pogosto je jokala in se smilila sama sebi. Počutila se je, kot bi bila najbolj nesrečna in najbolj zavržena na svetu.

Srečali sva se, ko so bila desetletja pomilovanja že za njo. Ko se je na moževo prošnjo odločila za dodatno psihoterapijo. »To ali ločitev, druge poti ne vidim!« je bil mož odločen in se o kakšni drugi možnosti sploh ni hotel pogovarjati.

»Na preteklost danes gledam zelo drugače, z drugega zornega kota,« pripoveduje Majda. »Kaže, da sem se takšna, da sem nenehno valila krivdo na druge, že rodila,« meni, medtem ko razgrinja po mizi kopico popisanih listov, ki so nastajali skozi leta, ki jih je preživela na različnih terapijah.

»Spomnim se mame, ki je bila odločna in dosledna ženska. Ni prenesla nereda. Sestra in brata sta jo ubogala, jaz pa sem iskala izgovore, da ne bi bilo treba. Žal se je oče pogosto postavil na mojo stran, mami je celo vpričo mene zabrusil, kaj me maltretira, ko vidi, da sem nebogljena in premajhna. A je bila dosledna in se ni ozirala nanj. Ker mi ni nikoli razlagala, da me bolj trdo vzgaja predvsem v moje dobro, sem bila že pri štirih, petih letih prepričana, da me sovraži.

V osnovni šoli je bila Petra nekaj časa moja najboljša prijateljica. Potem pa sta se njena in moja mama nekaj sprli in me ni povabila na praznovanje rojstnega dne. Ker za spor nisem vedela, sem bila prepričana, da me je hotela nalašč prizadeti, ker mi je bil všeč isti fant kot njej. Iz tega praznovanja sem naredila celo dramo, po nepotrebnem izdala marsikatero skrivnost, ki je naju družila, a na koncu koncev sem bila prepričana, da je tako moralo biti, ker me je ona ''spodbudila'' h grdim in neprimernim dejanjem. Opravičila se ji nisem niti takrat, ko sem izvedela, da sva bili obe žrtvi nesmiselnega prepira najinih mam.

Slab sloves me je spremljal tudi v srednji šoli. V tretji klopi sem sedela sama, ker se ni hotel nihče družiti z menoj. Šolo je obiskovalo več vrstnikov iz vasi, tako da so novice, ki so jih trosili, hitro zaokrožile. Vseeno sem se spoprijateljila z Jožijem – kljub temu da je imel tako butasto ime. Pa ko bi bilo samo to! Imel je tudi slušni aparat, kar mi je bilo sploh moteče. Vendar je znal obračati besede in tisto, kar je bilo črno, se je v njegovi bližini spremenilo v belo. Hkrati me je privlačil in odbijal. Kadar je na mladinskih plesih plesal s kako drugo, sem imela ljubosumne izpade, a ni nikoli reagiral nanje. Če je bilo le prehudo, je dejal, da za vsakim dežjem posije sonce, pa mi je zavezal jezik.

Globoko v sebi sem se ''tolažila'', da bom našla razlog za prepir, ko me bo povabil k sebi domov. To se ni zgodilo, zaradi česar sem bila, če verjamete ali ne, prav razočarana. Njegovi so se zelo potrudili: sprejeli so me kot kraljico, čeprav to v nobenem primeru nisem bila! Godilo mi je in zaradi tega mi morda ni padlo na pamet, da bi mu očitala, da se do mene obnašajo lepše, kot si zaslužim.

Joži je v roku diplomiral, čakala ga je še vojaščina, ki sem se je zelo bala, saj sem bila prepričana, da ga bo kakšna od deklet zapeljala in mi ga prevzela. Grozna pisma sem mu pisala! Bila so polna neutemeljenih obtožb, tudi žaljivk. In to za prazen nič. Ko se je vrnil domov, me je objel in rekel, da je vse pozabljeno, da bova začela znova, se poročila, imela otroke. Na koncu jezika sem imela, da bi mu rekla, ali to govori zaradi slabe vesti, pa nekako nisem mogla.

Zelo me je jezilo, ker mi študij ni uspel. Od 14 izpitov sem uspešno opravila le dva. Joži me je tolažil, da to ni nič hudega, da sem drugače ''fejst punca'' in me ima vseeno rad.

Do prvega res hudega prepira je prišlo, ko mi je nekdo dejal, da se mu zdi čudno, kako to, da je Joži šel k vojakom, ko pa je zaradi gluhote – invalid. Bilo je, kot bi me zadela strela. Ponoči nisem mogla spati, saj sem si predstavljala najbolj perverzne prizore, v katerih je sodeloval Joži, medtem ko naj bi služil vojsko. Ko sem mu najbolj sočne očitke vrgla v obraz, je malo manjkalo, pa bi ponorel. Me morda tudi udaril. Prvič in zadnjič mi je zagrozil, naj česa podobnega nikoli več ne ponovim. Ker on ne laže in me ne vleče za nos. Začutila sem, da misli resno, zato sem mu s težavo rekla oprosti, dvomi pa so ostali. Prepričala me ni niti vojaška knjižica, ki sem jo kasneje, ko sva bila že poročena, velikokrat vzela v roke.

Ob dveh hčerkah, ki sta se nama rodili, sem imela toliko dela, da sem za nekaj časa pozabila na ''neumnosti''. Tega, da me ima Joži neskončno rad, da je potrpežljiv z menoj, da sta deklici pridni in zdravi, nekako nisem dovolj cenila. Če sem le imela ''pet minut'' časa, sem iskala napake pri ljudeh, s katerimi sem delala ali pa z njimi prihajala občasno v stik. Imeli so me za zlobno in prepirljivo žensko, ki uživa, kadar koga poskusi utopiti v žlici vode. Hčerki sta imeli očeta strašno radi, za moje pojme celo malo preveč. ''Kaj pa, če je Joži pedofil?'' me je nekoč po nekem filmu boleče prešinilo. Mislila sem, da me bo kap od groze. Več mesecev sem ga imela nenehno na očeh. Šele ko sem ugotovila, da njegovi dotiki do hčerk niso zločinski, sem prekinila zalezovanje, čeprav strah še zmeraj ni izginil.

Leta so tekla, deklici sta odrasli, diplomirali, se poročili. S starejšo sem imela ves čas lepe odnose, pazila sem tudi na vnukinjo, z mlajšo pa sva se po njeni poroki še bolj odtujili. Kdo drug je bil kriv kot njen partner oziroma njegovi starši! Bila sem prepričana, da jo ščuvajo proti meni! Ravno v tistem času je imel Jože zdravstvene težave, bil je več na pregledih kot doma, tako da me ni mogel brzdati, ko bi bilo treba. Nekega dne mi je sredi službe počil film, v mislih sem začela obtoževati Jožija, zakaj je pustil, da mi je hčer obrnila hrbet. Začela sem se nekontrolirano tresti, postalo mi je slabo, zato me je eden od sodelavcev odpeljal domov. Tam je bilo še huje. Predstave o ''izgubljeni'' hčerki, ki se mi smeji za hrbtom, se norčuje iz mene in mi kaže osle, so postajale iz minute v minuto hujše. Z glavo sem butala ob mizo, da bi prišla k sebi, a ni nič pomagalo. Vso krvavo in zmedeno me je našel mož, ko se je vrnil domov. Nemudoma je poklical rešilni avto, ki me je odpeljal na psihiatrijo. Ne vem, kaj točno so tam počeli z menoj, spomnim se le, da se mi je globoko oddahnilo, ko sem lahko legla v posteljo in zaspala. Samo tega sem si želela: spati, spati, spati.

Naslednji dan, ko sem se prebudila, je bilo spet vse tako, kot je moralo biti. Začudila sem se, kaj sploh delam v bolnišnici, saj nisem bolna! Ko pa sem izvedela, kje točno sem, mi je skoraj zastalo srce: prešinilo me je, da si je Joži našel drugo, mene pa je dal zapreti v norišnico. Dogodkov prejšnjega dne se žal nisem spomnila. Na okrevanju sem s težavo in velikim odporom ostala tri mesece. Spoznanje, da sem že od mladih nog trpela zaradi preganjavice, ni bilo lahko. Moj zdravnik se je le čudil, kako da se nisem zrušila veliko prej.

Domov sem odnesla bogato zalogo zdravil, ki jih bom morala uživati do zadnjega dne življenja. Ker si nisem hotela priznati, da sem neke vrste psihični bolnik, sem po precej mučnem pogovoru z Jožijem poiskala samoplačniškega psihoterapevta. Neskončno težak korak, a počasi že skušam navezovati stike s starši, ki sem se jim odrekla, pa z mladostnimi prijateljicami, sosedi, za katere sem menila, da me sovražijo. Ni se lahko soočati z lastnim obrazom, z lastno dušo! Vsem, ki doživljate podobno usodo, svetujem: rešite se, dokler ne bo prepozno!« (Konec)