Tudi tu se počutim doma

Andrea Krelj - Funák je prišla v Slovenijo pred dvajsetimi leti. V Kranj, danes živi na Mlaki pri Kranju. Se pa počuti doma tako na Gorenjskem kot v predmestju Budimpešte, od koder prihaja.

V Slovenijo je Andreo pripeljala ljubezen. Pravi kulturni šok je doživela predvsem zaradi jezika. »Nisem znala niti besede slovensko. Slovenščina je precej drugačna od madžarščine. Mi nimamo ne dvojine ne spolov. Takoj sem se vpisala na tečaj slovenščine na Filozofsko fakulteto in mislim, da sem se takrat naučila največ,« razlaga, saj je kasneje vedno delala za Madžare ali z njimi. Doma je končala višjo upravno šolo, se vpisala na pravo, med študijem spoznala sedaj sicer že nekdanjega moža in se preselila v Slovenijo.

Najprej je par živel v Kranju, potem sta si v okolici zgradila hišo, sedaj Andrea s hčerko živi na Mlaki.

Preden je dobila službo na madžarskem veleposlaništvu, je med drugim poučevala tudi madžarski jezik v eni slovenskih jezikovnih šol. »Imela sem najmanjšo skupino – tri učence,« se nasmehne. Na veleposlaništvo je prišla kot podjetnica z nekaj vprašanji, pa so ji ponudili službo. Sprejela jo je in ostala pri njih deset let. »Bilo je res lepo. Zelo sem uživala v svojem delu,« pripoveduje.

Slovenija ji je všeč, ker je majhna, je vse blizu in ima lepo naravo. »Ko sva se s soprogom razšla, so bili vsi prepričani, da se bom vrnila na Madžarsko, vendar sem se odločila, da ostanem. Tudi tu se počutim doma in do mojega doma na Madžarskem je le šest ur vožnje z avtom.«

Danes Andrea na noge postavlja svojo modno blagovno znamko CorkArt. Čeprav je delo v diplomaciji oboževala, je prišel trenutek, ko se je odločila in se odzvala večkratnemu povabilu madžarskega mednarodnega podjetja, da se zaposli pri njih. »Morda je čas za spremembo, sem mislila. In če ne bom sprejela izziva, ne bom vedela,« pravi. »Je bil pa to ravno čas, ko se je v meni začela prebujati kreativnost in ko sem šla na dopust na Portugalsko, sem tam naletela na izdelke iz plute. Ta me je popolnoma prevzela. Po vrnitvi v Slovenijo sem se odločila, da svojo kreativnost prelijem v praktične ekološke izdelke, modne dodatke iz plute.«

Najprej je poskusila s prodajo na spletu. A ji je začelo zmanjkovati časa za urejanje in posodabljanje spletne strani s svojimi izdelki, saj je bila razpeta med Ljubljano in Mlako, redno službo in svojo delavnico. Tako se je odločila za direkten pristop: stojničarstvo. Lani poleti se je pokazala priložnost, za katero je zelo hvaležna: prisotna je bila na Blejskih dnevih in pravi, da je bil to zanjo res preboj; čeprav so bili že prvi odzivi ljudi na njeno sploh prvo prodajno izkušnjo na stojnici odlični. Sedaj ve, da je na pravi poti.

Njen hit je nakupovalna torba ali vrečka CorkArt, nedavno pa se ji je pridružila še ekološka vrečka za sadje in zelenjavo, kjer pluto kombinira z mrežo, pri prvi pa z blagom. Ljudje imajo le še strah, da se pluta lahko strga, vendar je to strašno trpežen material. Ta, iz katere ustvarja, pa je sploh kupljena na metre in pripravljena prav posebej za modno obravnavo.

Idej Andrei ne zmanjka. Še vedno pogumno spoznava in testira trg, gre vsaj dvakrat na leto v tujino, na sejem, namenjen kreativcem.

Kaj pa prosti čas? Če ga že kaj ostane, potem ga izkoristi za sprehod s psom. Rada tudi kuha in peče, a si ne bi upala trditi, da potico res zna pripraviti, nam zaupa. Izvemo tudi, da odkar je v Sloveniji, ne je več sladke solate, še vedno pa uporablja veliko paprike in začimb, ki so ravno tako blizu Madžarom. »Ko s hčerko prineseva madžarske krvavice, Slovenci kar pihajo, ker so tako pekoče ...« se navihano namuzne.

Ko jo tako poslušamo, ugotovimo, da je Andrea pravzaprav skromna in realna, a si vseeno upa glasno sanjati, da bo enkrat prišel dan, ko bo imela trgovino, v kateri bo prodajala svoje izdelke iz plute. »Enkrat bom zadela na loteriji; boste videli,« se zasmeje.