Ponos kamniških jamarjev

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. februar 2020 / 22:02

Pred dvema letoma je minilo štirideset let od odkritja Kamniške jame, številne strokovne izsledke te jame, ki v Kamniško-Savinjskih Alpah velja za nekaj res posebnega, pa so člani Jamarskega kluba Kamnik zbrali v zborniku.

Kraljica jam na Kamniškem, kot 'svojo' jamo ponosno imenujejo kamniški jamarji, že dolgo ne navdušuje le lokalnega okolja, saj jo občudujejo jamarji, planinci in drugi obiskovalci od blizu in daleč. Prav zato je bilo tudi na predstavitvi zbornika z naslovom Kamniška jama štirideset let po odkritju, ki so jo v torek pripravili v kamniški knjižnici, nemogoče najti prost sedež. Svojim kolegom iz Kamnika so med drugim prišli prisluhnit tudi jamarji iz Kranja in Bleda.

»V Sloveniji je med več kot 12 tisoč odkritimi in opisanimi jamami sorazmerno malo takšnih, ki so postale tako slavne, da so se o njih pisale knjige. Pečat takim jamam so dali jamarji, raziskovalci, speleologi, ki so v njih vrsto let odkrivali nove rove, brezna, merili, risali, raziskovali strukture, kamnine, preučevali nastajanje in umiranje jam, bogastvo podzemnih živali in podobno. Nič drugače ni bilo s Kamniško jamo. Od odkritja naprej smo kamniški jamarji z njo živeli, odraščali, se veselili in dozorevali. Odločitev, da o njej napišemo knjigo, je bila samoumevna in srčna. Kamniška jama je res nekaj posebnega, izjemnega,« pravi predsednik Jamarskega kluba Kamnik in urednik zbornika dr. Rajko Slapnik, ki je k sodelovanju pri pripravi zbornika pritegnil deset avtorjev, ki so napisali devetnajst prispevkov.

Kamniška jama leži v Zeleniških špicah v Kamniško-Savinjskih Alpah z vhodom na višini 1400 metrov. Jamo, ki ima približno 1800 metrov različnih rovov in v globino sega 220 metrov, sestavljajo štirje glavni deli, ki so jih jamarji poimenovali Vhodni del, Spodnji del, Glavni rov in Za slapom, ter vrsta manjših predelov, kot so Črna dvorana, lepi rov, Zaključna kamrica, Aragonitna dvorana, Dvorana podornih blokov ... Že s poimenovanji so jamarji nakazali, zakaj je jama tako posebna. »Jama je nekaj izjemnega, zato ker je njen glavni rov večinoma horizontalen, kar je v Alpah velika redkost, večina jih je namreč navpičnih. Ko smo se lotili datiranja, smo ugotovili, da je jama stara najmanj pet milijonov let. Glavni rov je dolg več kot 1700 metrov, jamo pa sestavljajo štirje deli. Ne gre le za jamo, ampak jamski sistem, in takega v naših Alpah ob našem odkritju še ni bilo,« pravi Slapnik. Med največje posebnosti jame sodijo črne prevleke na tleh in stenah, ki so za jame precej neobičajne, redki aragonitni ježki, tudi kapniki, kristali sadre, pa tudi razmeroma bogat živalski svet. Že leta 1982 so v jami nastavili prve pasti za živali in kaj hitro spoznali in popisali prve žive prebivalce. Najbolj slavna sta Kamniški brezokec, ki je za jamske razmere precej velik hrošček, in Slapnikov brezokec, ki ju doslej niso popisali nikjer drugje, razen v Kamniški jami. Čeprav se jama nahaja na visoki nadmorski višini in je v njej od pet do šest stopinj Celzija, v njej živijo ali pa se vsaj del leta zadržujejo tudi jamska kačica, jamska mokrica, zobati vrbovček in redka vrsta netopirja.

Jama je za obiskovalce odprta od leta 1981, a so – predvsem za zaščito redkih aragonitnih ježkov – na vhod namestili kovinska vrata, zaklenjena s ključavnico. Brezplačne vodene oglede pripravijo vsako leto 1. maja, in čeprav je zanimanje za jamo veliko, bo zaradi oddaljenosti od doline vedno dostopna le tistim, ki si bodo vzeli čas, zagrizli v hrib in novim doživetjem namenili cel dan. »V Kamniško jamo nikoli ne bodo drle množice obiskovalcev, in to nas veseli. Prav tako pa tudi dela za nas ne bo zmanjkalo, saj je stranskih rovov še veliko in jama tudi štirideset let po odkritju še vedno buri domišljijo, privablja in navdušuje. Dela nam ne bo zmanjkalo in tudi kakšna knjiga bo še sledila,« še pravijo kamniški jamarji, ki veliko skrb posvečajo tudi ohranjanju vodnih virov na območju kamniških planin; temu so posvetili tudi letošnji koledar.