Iz Prage v Bitnje

Ko se je Čehinja Kamila Hoškova pred 15 leti preselila v našo državo, so ji govorili, da gre v drugo Švico, a kot ugotavlja danes, razvoj Slovenije v teh letih ni bil tako intenziven, kot bi lahko bil, njena rodna domovina pa je dosegla velik napredek.

V Kranju živeča Čehinja Kamila Hoškova je prvi stik s Slovenijo imela leta 2003, ko je prišla na rafting po Savi Bohinjki in Soči, leto kasneje pa se je vrnila in se odpravila plezat v Julijske Alpe. Pod Triglavom je srečala Kranjčana, doma iz Bitenj, ki je njeno življenje obrnil na glavo. »Ljubezen ne pozna meja, sploh ko si mlad in brez obveznosti,« pravi Kamila. Približno leto dni sta se vozila drug do drugega, nato pa se je tedaj 27-letna Čehinja iz Prage preselila k partnerju.

»V Slovenijo sem prišla leta 2005, eno leto po njenem vstopu v EU,« je pojasnila sogovornica, ki se je takrat ujela v zapletene birokratske postopke, saj je bila na upravnih organih precejšnja zmeda glede urejanja statusa tujcev iz članic EU. »Nekaj časa sem se vrtela v začaranem krogu, saj se prej s takšnimi primeri niso srečevali,« se spominja Kamila, ki občasno še vedno naleti na kakšno birokratsko oviro.

Slovenščino je hitro usvojila. »Na Filozofski fakulteti v Pragi sem našla gospoda, Čeha, ki je študiral slovenščino. Imela sva okoli trideset učnih ur, da me je vpeljal v osnove. Sicer sta si pa češki in slovenski jezik dokaj podobna,« je dejala Kamila, ki je češčino prenesla tudi na partnerja in hčerko. Z diplomo iz športnega menedžmenta, pridobljeno v tujini, pri nas ni našla zaposlitve, zato je odprla svoj masažni salon. Začetki niso bili lahki, a sedaj že trinajst let stopa po samostojni podjetniški poti.

Ob selitvi v Slovenijo so ji na Češkem govorili, da gre v super državo, pravzaprav kar v drugo Švico. »Lahko bi bila, a se mi zdi, da je malo nazadovala. Razvoj v teh letih ni bil tako intenziven, kot bi lahko bil. Včasih je bila Slovenija samo tranzitna država, še več pozornosti morate nameniti turizmu, kjer je še veliko priložnosti,« je prepričana.

Ugotavlja pa, da se je v tem času zelo dvignil življenjski standard na Češkem. »Nezaposlenost je zelo nizka; le dve- do triodstotna. So pa opazne razlike med Prago in ostalimi predeli Češke, ki so slabše razviti.« Kot pravi, so se tudi plače na Češkem zvišale in so vsaj v Pragi podobne slovenskim. »Življenjski stroški so še vedno nižji kot v Sloveniji. V Pragi se sicer dražijo, a so cene 50 kilometrov iz prestolnice občutno nižje,« je pojasnila. Za šolstvo, zdravstvo in socialno varnost je poskrbljeno podobno kot v Sloveniji, le vrtcev za mlajše otroke je manj, saj je mati lahko na porodniškem dopustu tri leta. »Ne prejema pa polnega nadomestila. Prvega pol leta je znesek nekaj višji, potem pa na ravni socialne podpore.«

Kamila je prej živela na obrobju Prage, kjer je precej bolj mirno kot v centru, polnem turistov. »Praga ima 1,3 milijona prebivalcev. Mesto je zelo lepo, pogrešam ga. Ljubljana je super, a premajhna. Predvsem pogrešam galerije, več kinodvoran, gledališč in ostalo dogajanje. Vendar ne mislim, da je tu slabo. Tudi Kranj se na tem področju zelo trudi, sploh Layerjeva hiša in Stolp Škrlovec. Je pa res, da imam po drugi strani sedaj gozd zraven hiše, v Pragi pa sem se morala do njega zapeljati z metrojem,« je razložila.

Češka prestolnica pa ne slovi le po bogati arhitekturni dediščini, pač pa tudi po pivu. To je marsikje cenejše od kave, ki pa je precej dražja kot pri nas. »Na glavnih in turistično obljudenih trgih Prage stane pivo slabe tri evre, kar je za Čehe nesprejemljivo, saj zanj odštejejo največ dva evra. Marsikje ga je možno dobiti za 1,8 evra, v vasicah pa tudi za 1,2 evra,« je pojasnila Kamila, ki ji slovensko pivo ni niti malo všeč. »Ne da se ga piti, niti ga ne znate točiti. Češko pivo ima pravo barvo in peno. Pri nas doma smo vedno založeni z njim, je pa tudi ogromna razlika med pivom, ki ga češke pivovarne izdelajo za domači trg, in tistim za tuji trg. Verjetno je razlika v vodi. Staropramen za tujino delajo v Zagrebu. Na Češkem ga ne bi pili,« je razložila.

Slovenska kulinarika se ji zdi zelo podobna češki. Po njenem mnenju še zlasti na Gorenjskem pretiravamo s krompirjem, so ji pa zelo všeč slovenski štruklji in potica.

Na rodno Češko se rada vrača. »Dokler je delovala Adria, sem jo obiskovala tudi petkrat letno, saj sem za pot porabila tri ure. Sedaj z Brnika žal ni več direktne letalske povezave. Upam, da jo bodo vzpostavili vsaj do Dunaja, ki ima letalsko povezavo s Prago.«